Čeprav se nam zdi, da so borovnice z nami že od nekdaj, je njihova zgodovina prepletena s staroselskimi kulturami Severne Amerike in Evrope. Za ameriške staroselce so bile borovnice svete. Imenovali so jih »zvezdne jagode« (star berries), ker cvetni lističi na dnu jagode tvorijo popolno peterokrako zvezdo. Verjeli so, da jih je Veliki duh poslal na zemljo, da bi ublažil lakoto otrok v času pomanjkanja. Uporabljali so jih v jedi, imenovani »pemmican« – mešanici suhega mesa, maščobe in borovnic, ki je bila izjemno hranljiva in obstojna, idealna za dolga potovanja.
V Evropi so bile divje borovnice stoletja del ljudskega zdravilstva, cenjene zaradi svoje sposobnosti ustavljanja driske in zdravljenja vnetij. Vendar pa so bile vse do začetka 20. stoletja izključno divja rastlina. Kmetje so verjeli, da jih ni mogoče udomačiti.
Prelom se je zgodil leta 1911 v New Jerseyju, ko se je Elizabeth White, hči pridelovalca brusnic, povezala z botanikom Frederickom Covillom. Odkril je ključno skrivnost: borovnice za rast nujno potrebujejo kisla tla. Večina kmetijskih rastlin v kislih tleh propade, borovnice pa v njih cvetijo. S tem odkritjem in selekcijo najboljših divjih grmov sta ustvarila prve sorte gojenih borovnic, ki so danes poznane kot ameriške borovnice.
Gozdna ali ameriška borovnica?
Ko v trgovini kupimo borovnice, pogosto dobimo nekaj povsem drugega, kot če jih naberemo v slovenskem gozdu. Razlika ni le v velikosti, temveč v sami botanični vrsti in kemični sestavi. Navadna ali gozdna borovnica (Vaccinium myrtillus) je tista, ki raste v naših gozdovih. Grmički so nizki, jagode so manjše in mehkejše. Ključna značilnost je njihova notranjost – meso je temno rdeče ali vijoličasto. Ko jo zmečkate, iz nje priteče intenzivno obarvan sok, ki močno obarva usta in roke. Okus je intenziven, kiselkasto-sladek in aromatičen.
Ameriška borovnica (Vaccinium corymbosum) pa raste na visokih grmih, ki lahko dosežejo dva metra in več. Jagode so znatno večje, bolj čvrste in imajo belkast poprh. Največja razlika pa se skriva pod kožo: njihovo meso je belo ali zelenkasto. Če prerežete ameriško borovnico, vas ne bo umazala. So blažjega, sladkega okusa in imajo daljši rok trajanja, zaradi česar so idealne za transport in prodajo v supermarketih.
Čeprav so oboje izjemno zdrave, gozdne borovnice (evropske) vsebujejo večjo koncentracijo antokianov – pigmentov, ki jim dajejo barvo in zdravilno moč – saj se ti nahajajo v celotnem sadežu, ne le v lupini kot pri ameriških sorodnicah.
Kaj se skriva v drobni jagodi?
Borovnice so pogosto označene kot »superživilo«. Čeprav je ta izraz marketinško prežvečen, si ga borovnice dejansko zaslužijo. So nizkokalorične, saj ima skodelica borovnic le okoli 80 kalorij, a polne hranil. Borovnice imajo eno najvišjih antioksidativnih vrednosti med vsem sadjem in zelenjavo. Glavni junaki so flavonoidi, imenovani antokiani. Ti niso le barvilo; v telesu delujejo kot lovilci prostih radikalov – nestabilnih molekul, ki poškodujejo naše celice in prispevajo k staranju ter boleznim. So odličen vir vitamina C, ki podpira imunski sistem, vitamina K, ki je pomemben za zdravje kosti in strjevanje krvi in mangana, ki je ključen za presnovo aminokislin in ogljikovih hidratov. Še zlasti priporočljiv je za tiste, ki imajo težave z zaprtjem. Ena skodelica borovnic namreč zagotavlja približno 4 grame vlaknin, kar je ključno za zdravo prebavo in uravnavanje krvnega sladkorja.
Čudež za zdravje
Znanstvene raziskave o borovnicah so v zadnjih desetletjih eksplodirale. Morda najbolj vznemirljive raziskave prihajajo s področja nevrologije. Borovnice so si prislužile vzdevek »možganske jagode«. Študije kažejo, da antioksidanti v borovnicah prehajajo v krvno-možgansko pregrado in se kopičijo v predelih možganov, ki so odgovorni za inteligenco in spomin. Redno uživanje borovnic naj bi upočasnilo kognitivno staranje, izboljšalo kratkoročni spomin in celo pomagalo pri motorični koordinaciji.
Borovnice imenujejo tudi varuhinje srca in zaveznice srca in ožilja. Antokiani pomagajo ohranjati prožnost žil in znižujejo krvni tlak. Raziskave so pokazale, da lahko redno uživanje borovnic zmanjša oksidacijo »slabega« holesterola LDL, kar je ključni korak pri preprečevanju ateroskleroze in srčnih napadov.
Kljub temu da so sladke, imajo borovnice nizek glikemični indeks. Še več, bioaktivne snovi v njih izboljšujejo inzulinsko občutljivost. To pomeni, da telo lažje presnavlja glukozo, kar je ključno za preprečevanje in obvladovanje sladkorne bolezni tipa 2.
Pomembno naj bi vplivale tudi na zdravje oči. Med drugo svetovno vojno so britanski piloti RAF domnevno jedli borovničevo marmelado, da bi bolje videli ponoči. Čeprav sodobna znanost ni v celoti potrdila, da borovnice drastično izboljšajo nočni vid pri zdravih ljudeh, je potrjeno, da antokiani ščitijo mrežnico pred oksidativnim stresom in sončno svetlobo ter lahko upočasnijo nastanek starostne degeneracije rumene pege.
Zaradi svojih protivnetnih lastnosti so borovnice odlične za športnike. Pomagajo zmanjšati poškodbe mišic po napornih treningih in pospešijo regeneracijo.
Borovnice v kulinariki
Uporaba borovnic v kuhinji je skoraj neskončna. Najboljše so seveda sveže, saj s toplotno obdelavo izgubijo del vitamina C, čeprav antioksidanti ostanejo dokaj stabilni. Klasična uporaba je vmešanje v ovseno kašo, grški jogurt ali kot dodatek palačinkam. Ameriške borovnice so zaradi svoje čvrstosti in manjše vsebnosti vode bolj primerne za peko, na primer mafinov ali pit, saj med peko ne »razpadejo« tako hitro kot gozdne in ne razmočijo testa. Če pečete z gozdnimi, jih pred vmešanjem v testo povaljajte v moki.
Tudi pri slanih jedeh pridejo prav. Borovnice se odlično podajo k divjačini, račjemu mesu in svinjini. Iz njih lahko pripravite bogato omako z dodatkom balzamičnega kisa in rožmarina. Pest svežih borovnic v solati s špinačo, kozjim sirom, orehi in prelivom iz medu in gorčice pa je tudi kulinarična poezija.
Če imate srečo in naberete (ali kupite) veliko količino, so borovnice idealne za zamrzovanje. Zamrznjene ohranijo skoraj vsa hranila. Nasvet: zamrznite jih najprej razporejene na pladnju, šele nato jih stresite v vrečko, da se ne sprimejo v kepo.
Ne glede na to, ali jih nabirate v tišini pokljuških gozdov ali jih kupite v lokalni trgovini, so borovnice darilo narave, ki bi se moralo na naših krožnikih znajti čim pogosteje. Zato si naslednjič, ko boste ugriznili v sočno jagodo in začutili tisti značilni pok, zapomnite: ne hranite le svojega telesa, temveč delate uslugo svojemu srcu in mislim. Pa dober tek!
