Vsako poletje se sprašujemo isto: kako komar, ki se je dobesedno napil naše krvi, ve, kdaj mora odnehati, da ne poči? Znanstveniki so odkrili biološki mehanizem, ki »ugasne« njihov apetit in presenetljivo ugotovili, da center za nadzor sitosti ne leži v možganih, temveč na povsem drugem koncu telesa – v njihovem zadku. To na videz smešno odkritje bi lahko popolnoma spremenilo način, kako se zaščitimo pred njihovimi piki.
Senzorji na povsem nepričakovanem mestu
Kot poroča ugledni znanstveni portal Science News, so raziskovalci s prestižne Univerze Columbia natančno preučili nevronsko mrežo komarjev. Doslej je veljalo prepričanje, da občutek sitosti – podobno kot pri ljudeh in večini sesalcev – uravnavajo možgani s pomočjo specifičnih receptorjev.
A pri preučevanju komarjev so znanstveniki ugotovili, da ključni receptor za nadzor apetita sploh ni v glavi. Nahaja se v celicah na samem koncu njihovega prebavnega trakta, natančneje v predelu danke oziroma zadka.
Kako deluje »števec« za kri?
Ko se samica komarja napije krvi, se njen trebuh močno raztegne. Bližnje živčne celice takrat sprostijo posebno kemično snov, imenovano RYamide. Ta snov potuje do omenjenih receptorjev v zadku, kar sproži močan biološki signal, ki »ugasne« komarjevo željo po iskanju nove žrtve in pitju krvi.
Vodja raziskave, nevroznanstvenica Laura B. Duvall z Univerze Columbia, nad odkritjem ni skrivala presenečenja: »Več desetletij smo vedeli, da samice po obilnem krvnem obroku skoraj popolnoma izgubijo interes za iskanje in grizenje ljudi. Vendar smo ta ključni receptor za sitost našli na resnično nepričakovanem mestu. Dejstvo, da te celice v zadku delujejo skoraj kot nevroni, ki možganom sporočajo, da je trebuh poln, dokazuje, kako izjemno kompleksni organizmi so komarji v resnici.«
Zakaj je to odkritje prelomno za nas?
Čeprav se misel na komarjev zadek morda sliši kot šala, ima to odkritje izjemen potencial za reševanje človeških življenj in ohranjanje mirnih poletnih večerov.
Znanstveniki namreč upajo, da bodo na podlagi tega znanja razvili povsem novo generacijo repelentov oziroma sredstev proti komarjem. Če bi nam uspelo ustvariti snov, ki bi ta receptor v zadku aktivirala, še preden nas komar sploh piči, bi mu umetno vzbudili občutek popolne sitosti. Komar bi bil prepričan, da je pravkar pojedel ogromen obrok, in bi preprosto odletel mimo nas. Kot poudarja Duvallova, so tkiva v prebavnem traktu in zadku za nova kemična sredstva veliko lažje dostopna kot tista v zaščitenih možganih.
Morda bomo tudi pri nas že v bližnji prihodnosti namesto pršil z neprijetnimi vonjavami, ki komarje zgolj odganjajo, uporabljali pametne snovi, ki bodo tem nadležnim krvosesom preprosto – vzele ves apetit.
