Marsikdo bi rekel, da je videti kot iz risanke, kot igrača, da v resnici tako letalo ne obstaja. A airbus beluga ni plod domišljije. Je delavec, ki že tri desetletja nosi evropsko letalsko industrijo na svojih ramenih. Zdaj se njegova življenjska doba izteka. Konec januarja se je prvi od petih originalnih letečih kitov že poslovil za vedno. Pristal je v Broughtonu v Walesu in se nikoli več ne bo dvignil v zrak, njegova usoda pa do prihodnjega leta čaka še preostale štiri njegove brate.
Številni rekordi
Zgodba o airbusu belugi se je sicer začela iz nuje. Leta 1994 je Airbus iskal način, kako prepeljati ogromne dele letal med tovarnami po Evropi – krila iz Walesa, dele trupov iz Nemčije, repne dele iz Španije – do končne montaže v Toulousu in Hamburgu. Do takrat so uporabljali ameriške super guppyje, predelane boeinge iz petdesetih let. A čas je bil za nekaj svojega. Rečeno, storjeno: inženirji so vzeli potniški A300 in ga dobesedno prerezali. Zgornji del so nadomestili z ogromnim mehurjem premera 7,7 metra, pilotsko kabino pa pomaknili navzdol, da se je nos lahko odpiral kot levja čeljust. Tako se je rodil A300-600ST super transporter, ki pa se ga je takoj prijel vzdevek beluga – po belem kitu z značilno izbočeno glavo. In sčasoma ga je Airbus tudi uradno sprejel.
A beluge niso služile le za prevoze letalskih delov. Že leta 1997 je ena izmed njih denimo postavila svetovni rekord z najtežjim tovorom, ko so iz Clermont-Ferranda v Le Havre prepeljali ogromen kemični rezervoar za trgovsko ladjo. Leta 1999 so v posebej zaščitenem prostoru na Japonsko prepeljali znamenito sliko Eugèna Delacroixa »Svoboda vodi ljudstvo«, platno je bilo namreč preveliko za vsa druga letala, štiri leta kasneje pa opravili najdaljši čarterski let v zgodovini – več kot 25 ur s postanki – ko so iz Francije v Melbourne dostavili tri helikopterje. Beluge so prevažale tudi module za Mednarodno vesoljsko postajo in velike telekomunikacijske satelite v Nasin vesoljski center na Floridi. Kot zanimivost: nosilnost 40 ton je približno enaka teži odraslega kita grbavca.
Ne bodo končale na pokopališču
Prva upokojena, beluga številka 5, je sicer tudi tista, ki so jo izdelali zadnjo, saj je prvič poletela šele decembra 2000, zadnjič pa je torej pristala dobrega četrt stoletja kasneje – 29. januarja letos ob približno 11. uri dopoldne po lokalnem času se je spustila na letališče Broughton. Let iz Bordeauxa je trajal le nekaj ur, a je pomenil začetek konca nekega obdobja. »Letenje z belugo je bilo vedno edinstven privilegij,« je po pristanku dejal pilot Didier Puxeddu, ki je upravljal zadnji let. »Ko smo se spuščali proti pisti, smo se dobro zavedali zgodovine. ki je za nami. Vedenje, da bo letalo ostalo tukaj in navdihovalo bodoče pilote in inženirje, pa je ta pristanek naredilo enega bolj čustvenih v moji karieri.« Z drugimi besedami: upokojena beluga ne bo končala na letalskem pokopališču. V Broughtnu jo bodo preuredili v center za promocijo znanosti, tehnologije, inženiringa in matematike, šolske skupine iz vse Velike Britanije pa bodo v njej lahko spoznavale letalsko industrijo na interaktiven način.
Poleg beluge številka 5, ki so jo torej dodelili Walesu, so se pri Airbusu odločili, da nove domove na podoben način, v muzejih in izobraževalnih središčih po Evropi, dobijo tudi preostale štiri. Eno naj bi razstavili v muzeju Aeroscopia v Toulousu, kjer si jo bodo obiskovalci lahko ogledali od blizu, za tri pa še iščejo lokacije, a zagotovo ne bodo končale na odpadu.
Razlog, da jih bodo sploh upokojili, pa je ta, da so jih dodobra nadomestile večje in zmogljivejše beluge XL, ki so zasnovane na platformi airbusa A330 in so kitom še bolj podobne. Prva je poletela leta 2018, danes jih je v uporabi šest, sprejmejo pa približno 30 odstotkov več tovora kot njihove predhodnice. Od sredine leta 2027 bo tako flota belug XL prevzela vse transportne naloge za Airbus, originalne beluge pa bodo za vedno ostale v spominu kot nekaj več kot le tovorna letala.
