»Rojen v Trstu – leto ni važno; sin silnega kmeta, pozneje mestnega težaka. Mati mi je ljubka lirična osebnost – analfabet iz tržaške okolice. Po očetu silen, po materi mehak, to je sinteza moje osebnosti,« je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja o sebi zapisal Avgust Černigoj. Ob tem pa tudi, da je že v mladih letih pred sabo videl »široko obzorje, čital sem nekje, kako se človek dviga pod solnčnimi žarki, zato sem umeril to pot in ugledal 'luč močnega sijaja'«, je še na svojstven način ubesedil avantgardist.
Da je bil Avgust Černigoj svojevrsten človek in umetnik, vsestranski eksperimentator in eklektik, je potrdila tudi kustosinja Katarina Brešan iz Goriškega muzeja. »V svojem dolgem in ustvarjalnem življenje je preizkusil različne likovne sloge, govorice in tehnike, vedno pa je ostajal zvest predvsem sebi in svojemu umetniškemu credu, ki je bil usmerjen v raziskovalni proces, svežino in spontanost,« je izpostavila umetnostna zgodovinarka. »Černigoj je bil svobodomiseln in uporniški, vendar z razlogom, saj si je prizadeval za osvobajanje tako umetnosti kot družbe zastarelih, utesnjujočih pravil in se oziral k razpiranju novih kulturnih in socialnih perspektiv ter intelektualnemu in tehnološkemu napredku.«
Šolanje na znamenitem Bauhausu
»Pomembna je bila avantgardna usmeritev šole, ki je bila sicer usmerjena v uporabno umetnost in oblikovanje, vendar je bila takrat najbolj napredna v Evropi. Eksperimentirali so z različnimi materiali, pristopi in koncepti ustvarjanja. Pomembna sta bila tudi kolektivni duh in povezovanje med študenti in učitelji, ki so bili znani sodobni umetniki tistega časa,« je strnila Katarina Brešan.
V Münchnu je Černigoj spoznal Karmelo Kosovel, ki je v Nemčiji študirala glasbo, in se je vanjo zaljubil, a je poroko preprečila njena družina. Preko Karmele je spoznal njenega brata Srečka Kosovela, s katerim sta si že med Černigojevim bivanjem v Nemčiji izmenjala nekaj pisem. V živo sta se prijatelja in bodoča sodelavca srečala leta 1924, ko je pesnik Černigoja povabil, da naj mesec dni preživi pri njih v Tomaju. Takrat je nastal tudi Černigojev portret Kosovela v olju, ki velja za izgubljenega. Je pa, kot je izpostavila umetnostna zgodovinarka, ohranjen zelo znan Černigojev konstruktivistični portret Kosovela iz leta 1926 v tehniki linoreza.
Vizualni umetnik in pesnik sta vplivala drug na drugega, vendar sta se v pogledih na konstruktivizem tudi razhajala in tako je bilo, po besedah Katarine Brešan, veliko bolj plodno sodelovanje z goriškim režiserjem Ferdom Delakom, ki ga je spoznal v Ljubljani.
Atelje in šola pod gradom
Po šolanju v Nemčiji in poletju na Krasu se je Černigoj leta 1924 preselil v Ljubljano, kamor je prišel brez denarja in dela. V nekdanji gostilni na ulici Za Gradom 3 je najel prostora; v skromni uti je bival in imel atelje, v drugem prostoru pa je ustanovil svojo umetniško šolo, ki so jo obiskovali njegovi prijatelji in dijaki iz srednje šole, kjer je kasneje tudi nekaj časa učil. Černigoj je bil namreč vse življenje tudi pedagog. Že pred odhodom v Nemčijo je učil risanje na meščanski šoli v Postojni, vse od konca druge svetovne vojne in upokojitve v letu 1970 pa je bil profesor risanja na slovenski gimnaziji in kasneje na slovenskem učiteljišču v Trstu. Med njegovimi učenci je bil pionir računalniške umetnosti Edvard Zajc.
Kot je izpostavila kustosinja Katarina Brešan, je Černigoj poučeval, tudi ko ni bil v šoli, saj je bil mentor različnim ustvarjalcem. »Ves njegov opus, v vseh svojih številnih variacijah, je bil usmerjen v izobraževanje gledalcev, v razširjanje poznavanja umetnosti in branja različnih likovnih jezikov.«
V takšni luči je mogoče razumeti tudi njegovo konstruktivistično obdobje, po katerem je najbolj poznan, čeprav ga je slovenska umetniška srenja najprej ostro zavrnila. Njegove avantgardne ideje, ki so bile sočasne z evropskimi umetnostnimi tokovi, so tako ostale prezrte kar pol stoletja. Eden najpomembnejših predstavnikov slovenske zgodovinske avantgarde je priznanje doživel šele v starosti.
Revolucionarna razstava
Revolucionarna Černigojeva prva konstruktivistična razstava, ki je bila leta 1924 v telovadnici Tehniške srednje šole na Aškerčevi, je razburila tedanjo provincialno Ljubljano. Šlo je za velik kulturni dogodek, ki pa je med mnogimi ustvarjalci in kritiki, vezanimi na postimpresionistične in ekspresionistične smeri, sprožil samo zgražanje. Razstava je namreč prinašala nova umetniška razmišljanja, pristope in oblike. Osvobajanje umetnosti zastarelih izraznih oblik in odpiranje novim družbenim in kulturnim pogledom je ljubljansko občinstvo razumelo kot provokacijo. Razstava, ki je bila platforma sodobnosti različnih vrst, je bila barvita in dinamična. Na njej so bili skulpture, samostoječi objekti, arhitekturni osnutki kot tudi deli različnih strojev in pisalni stroj s podpisom Kip današnjega časa. V gledalce so pljusknile tudi parole: »Kapital je tatvina! Izobrazba delavca in kmeta je nujno potrebna! Umetnik mora postati inženir, inženir mora postati umetnik!« O prelomni razstavi v današnjem času priča zgolj nekaj fotografij, replik objektov in grafik, saj se originali niso ohranili.
Izgnanstvo iz Ljubljane
Leta 1925 je Černigoj moral prisilno zapustiti Ljubljano in se je vrnil v Trst. Ob vrnitvi s poletnih počitnic iz Trsta je upal, da bo dobil zaposlitev na Tehniški srednji šoli, vendar ga je ravnatelj poklical k sebi in ga opozoril na prepovedan komunistični časopis La fédération balkanique, ki je na umetnikovo ime z Dunaja prišel na šolo. Ravnatelj je o tem obvestil policijo in Černigoj je moral v najkrajšem času zapustiti Ljubljano.
V Trstu je s futuristoma Giorgiem Carmelichem in Emiliem Mariem Dolfijem ustanovil umetniško šolo, ki pa mu ni prinesla zaslužka, temveč se je kmalu prelevila v skupino avantgardističnih somišljenikov, kar se je razvilo v oblikovanje Tržaške konstruktivistične skupine. S temi sodelavci, med katerimi je imel pomembno vlogo tudi mladi Eduard Stepančič, so na tržaški sindikalni razstavi leta 1927 izdelali konstruktivistični ambient, ki je pomenil vrhunec tega gibanja pri nas.
V tržaškem obdobju je Černigoj nadaljeval sodelovanje s prijateljem, avantgardističnim režiserjem Ferdom Delakom. Vsak je napisal svoj manifest, gledališkega in umetniškega. V letu 1927 pa je, kot še poudari Katarina Brešan, Delak s Černigojevo pomočjo izdal dve številki avantgardistične revije Tank, ki je bila pomembna za širjenje novih idej. Prek Tanka je Delak spoznal Herwarta Waldna, ustanovitelja berlinske revije Der Sturm, in dobil priložnost za nastop v Berlinu. »Takrat je omogočil, da so imeli slovenski avantgardisti tam razstavo, na kateri sta izstopala Černigoj in Čargo, tudi če sama nista bila prisotna. O tem projektu priča tudi posebna januarska številka revije Der Sturm iz leta 1929.«
Zadnje obdobje v Lipici
Zadnja leta svojega življenja je Černigoj živel v hotelu Maestoso v Lipici, kjer je še vedno ustvarjal, vendar predvsem manjša dela z akvareli in temperami, voščenkami in pasteli. Umetnik, tudi prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je v svojem dolgem in plodnem umetniškem življenju ustvarjal v najrazličnejših likovnih tehnikah. Svoj izjemen opus je zapustil Kobilarni Lipica. Na njegovo željo so tam naredili galerijo, ki pa je ni dočakal, ker je pred tem leta 1985 umrl v Sežani.
