»Dolgo sploh nisem razmišljala, da je Volčji Grad blizu Komna. Potem pa sem ugotovila, da so tukaj pokopani moji nonoti. In sem si rekla: pravzaprav sem se vrnila,« pove. V tej ugotovitvi ni patosa, temveč mir – tisti mir, ki omogoča delo. Hiša na Krasu, ki sta jo z možem kupila pred več kot dvajsetimi leti, se sprva ni razlikovala od drugih. A postopoma je postajala prostor, v katerega so prihajali ljudje – najprej prijatelji, potem umetniki, glasbeniki, pisatelji. »Nič ni bilo načrtovano. Prvi filmski večer je bil skoraj improvizacija: rjuha, projektor, nekaj klopi. A ljudje so prišli. In ostali.«
Iz teh spontanih srečanj so se rodili koncerti, literarni večeri, pogovori, kasneje rezidence. Hiša je začela delovati kot nekakšno vozlišče, kjer se je kultura dogajala brez velikih besed. »Nikoli nisem imela občutka, da gradim kulturni center. Imela sem hišo in zdelo se mi je prav, da jo delim.«
Prehod v založništvo kot nov začetek
Deljenje prostora pa je pri Martini Kafol neločljivo povezano z deljenjem jezika. Po izobrazbi je jezikoslovka, študirala je slovenščino in ruščino, prevajanje jo je zanimalo že zelo zgodaj. Poklicno pot je začela v novinarstvu, na Televiziji Koper, kjer je dolga leta spremljala življenje slovenske manjšine v Italiji. »Petnajst let sem pripravljala oddajo o zamejstvu. Spoznala sem ogromno ljudi, a na neki točki sem imela občutek, da se ponavljam. Da ni več prostora za rast.«
Prehod v založništvo je pomenil nov začetek. V Založništvo tržaškega tiska je najprej prišla kot sodelavka za odnose z javnostmi, nato kot urednica in danes kot glavna urednica ter ena od osrednjih osebnosti založbe, ki je leta 2024 obeležila 80 let delovanja. »ZTT ima izjemno zgodovino. Nekoč je bila to ogromna hiša, povezana s Primorskim dnevnikom, z več kot sto zaposlenimi. Bila je institucija v polnem pomenu besede.« Devetdeseta leta so prinesla velik prelom. Založba se je morala reorganizirati, skrčiti in na novo premisliti svojo vlogo. »Danes smo majhna ekipa, a to nam daje tudi svobodo. Lahko smo bolj selektivni, bolj premišljeni, bolj usmerjeni.«
Pod uredniškim vodstvom Martine Kafol se je ZTT jasno pozicionirala kot založba med kulturami. »Naš logotip je most – in to ni samo simbol. Most pomeni prehod, prevajanje, gibanje v obe smeri.« Čeprav založba skrbi za slovensko skupnost v Italiji in izdaja dela, pomembna za ohranjanje kulturnega spomina, se hkrati zavestno odpira navzven. »Zelo pomembno se nam zdi, da slovensko literaturo predstavljamo italijanskemu prostoru. Pogosto celo bolj kot obratno.«
Kakovostni prevodi v slovenski jezik
To pomeni sistematično delo s prevodi iz slovenščine v italijanščino, kar je na trgu še vedno izjema. »Prevesti iz majhnega jezika v večjega ni samoumevno. Zahteva več truda, več razlage, več prepričevanja.« A prav v tem Kafolova vidi poslanstvo založbe. »Če tega ne počnemo mi, kdo pa bo?,« pove Kafol, prejemnica stanovske nagrade Društva slovenskih založnikov kot »Naj osebnost založništva 2025«. Med pomembnejšimi projekti zadnjih let je prva slovenska izdaja izbranih pesmi italijanske pesnice Alde Merini (avtor prevoda je pesnik Ace Mermolja), ki je zahtevala dolgotrajno uredniško in prevajalsko delo. »To ni bila lahka knjiga. Merini je specifična, zahtevna, zelo telesna. A zdelo se nam je pomembno, da jo slovenski bralci dobijo v kakovostnem prevodu.« Velik odziv so imeli tudi na oba turistična vodnika. Prvega, Kako lep je Trst so izdali leta 2024. Gre pa dejansko za dopolnjeno izdajo uspešnice ZTT, ki je od prvega izida leta 2011 nenadomestljivo branje za vse, ki želijo mesto v zalivu, kot mu je pravil pisatelj Boris Pahor, spoznati tudi v slovenski luči. Lani so pripravili vodnik po evropski prestolnici kulture, Gorica Nova Gorica – Povezani mesti. Za ljubitelje pohodništva in odkrivanja različnih razpotij pa je kot pisan na kožo vodnik o goriškem caminu. Avtorja Andrea Bellavite in Nace Novak sta zapisala pot od Ogleja do Svete Gore v štirih etapah. Za prihodnje leto ZTT pripravlja tudi obsežno antologijo povojne italijanske poezije, projekt, ki ga Kafolova vidi kot dolgoročno naložbo. »Takšne knjige ne nastajajo zaradi prodaje. Nastajajo zato, ker vzpostavljajo prostor dialoga.«
Na Krasu gosti prevajalce
Podobno filozofijo zasleduje tudi na Volčjem Gradu, kjer se je iz koncertov in literarnih večerov postopoma razvila ideja rezidenc. Po obdobju turističnega oddajanja se je zavestno odločila za spremembo. »V nekem trenutku sem si rekla: nočem, da je hiša samo objekt. Hočem, da je prostor, kjer se dela.«
Posebno mesto v njenem razmišljanju imajo prevajalci. »Pisatelji imajo vsaj simbolni status. Prevajalci pa pogosto delujejo v ozadju, brez prostora, brez časa.« V sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev je hiša postala del Sovretovega kabineta. Prevajalci na Volčjem Gradu dobijo rezidenčno bivanje, mir in možnost poglobljenega dela. »To, da nekdo tri tedne v miru prevaja, je danes že skoraj luksuz.«
Med gosti so bili prevajalci iz Italije, Poljske, Združenih držav Amerike, med njimi tudi Michael Biggins, eden izmed najvidnejših prevajalcev slovenske literature v angleščino. »Ko imaš v hiši nekoga, ki prevaja Bartola ali Kosovela, se zavedaš, kako živa je literatura.« Iz rezidenčnih izkušenj se je rodil še seminar Satelit, namenjen mladim prevajalcem iz slovenščine v italijanščino in obratno. »Ko sem sama študirala ruščino, sem imela možnost večtedenskih prevajalskih seminarjev. Danes tega skoraj ni več,« pravi. Satelit danes povezuje univerze iz Ljubljane, Trsta, Vidma, Padove, Rima in Neaplja ter ustvarja mrežo mladih prevajalcev. »To je dolg proces, a brez njega ni prihodnosti.«
Pomen Kosovelovega leta
Letošnje leto ima na Volčjem Gradu poseben pomen zaradi Kosovelovega leta. Program vključuje prevajalske delavnice, literarne večere, koncerte uglasbene poezije in mednarodno likovno kolonijo. »Kosovel je tukaj doma. Ne le zato, ker je Kras njegov prostor, temveč zato, ker je njegovo delo odprto, radikalno, večplastno.« Za Martino Kafol pa Kosovel ni kanon, temveč izziv. »Zanima me, kako ga berejo drugi jeziki, druge umetnosti. Kaj se zgodi, ko ga prevedeš, ko ga uglasbiš, ko ga narišeš.«
Čeprav deluje v obmejnem prostoru, ne govori o mejah, temveč o prehodih. »Mlajše generacije nimajo več težav z večjezičnostjo. Govorijo, kar znajo, in to je nekaj povsem normalnega.« V tem vidi prihodnost kulture – ne v zapiranju, temveč v sproščenem prepletanju.
Njeno delo, bodisi v Založništvu tržaškega tiska bodisi v hiši na Volčjem Gradu, je dosledno, tiho in vztrajno grajenje mostov. Med jeziki, med ljudmi, med prostori. In prav zato njena zgodba ni le portret posameznice, temveč portret kulture, ki nastaja tam, kjer nekdo verjame, da je prostor treba deliti in jezik prevajati.
