Če je bil moški v zgodovini zahodne medicine in filozofije obravnavan kot popolno bitje, je bila ženska anatomija tisočletja obravnavana kot odklon. Bila je uganka, nepopolna različica moškega ideala. V samem središču te anatomske drugačnosti pa je organ, ki so se ga stari zdravniki in filozofi v resnici bali. In zato so ga napačno razumeli, mu pripisali naravnost fantastične, nemara celo pošastne lastnosti. Tokrat raziskujemo potujočo maternico oziroma neumno prepričanje, ki je ustvarilo eno najbolj zgrešenih medicinskih zablod – histerijo.
Klavdij Galen (o katerem smo že govorili) je v 2. stoletju postavil domnevo, ki je postala dogma. Trdil je, da imata moški in ženska v resnici povsem enake spolne organe, samo da so zaradi pomanjkanja vitalne toplote pri ženski ti organi ostali ujeti znotraj telesa, medtem ko jih je pri moškem notranji ogenj potisnil navzven. Ženska je bila potemtakem narobe obrnjen moški, maternica pa moški organ, ki mu je zmanjkalo energije za popoln razvoj. Galen je zgolj odsev tistega, kar so prej in potem trdili misleci.
Že grški filozof Aristotel je namreč žensko opredelil kot – oprostite izrazu, toda je resničen – »nepopolno moško bitje« (latinsko so to kasneje prevajali kot mas occasionatus).
Če bi bila maternica zgolj pomanjkljiv organ, bi bilo to za antični patriarhat morda še sprejemljivo. Vendar so stari misleci odšli korak dlje. Maternici so pripisali voljo, postala je prostoživeča žival, ki se klati po ženskem telesu.
Začelo se je v Egiptu
Najzgodnejše pisne dokaze o tem, da je ženski reproduktivni organ obravnavan kot samostojna entiteta, najdemo že v starem Egiptu. Kahunski ginekološki papirus (znan tudi kot Petriejev medicinski papirus, datiran okoli leta 1800 pr. n. št.) je najstarejši ohranjeni medicinski tekst na to temo. V njem egiptovski zdravniki vrsto ženskih bolezni, od bolečin v očeh do paralize in težav z zobmi, pripisujejo stradanju maternice ali pa njenemu premikanju navzgor po telesu. Diagnoze se berejo kot uroki: »Ženska, ki jo bolijo oči, ki slabo vidi in ki čuti bolečine v vratu … to so izločki njene maternice.« Ali pa: »Ženska, ki čuti bolečino v zobeh in čeljusti, ne more odpreti ust … to pomeni, da njena maternica strada.«
Vendar je izpopolnjena teorija o potujoči maternici zrasla v antični Grčiji (grško hysterike pnix pomeni zadušitev zaradi maternice). Platon, oče zahodne filozofije, je v kozmološkem dialogu Timaj (okoli leta 360 pr. n. št.) postregel z opisom, ki se danes zdi kot prizor iz znanstvenofantastičnega filma Osmi potnik (Alien), ki živi v gostitelju.
»Pri ženskah je tisto, kar imenujemo maternica ali vulva, živa žival, v kateri domuje izjemno močna, prirojena želja po spočetju in rojevanju otrok. Kadar dolgo časa po puberteti ostane nerodovitna in prazna, se vznemiri in ne prenese več čakanja. Začne tavati naokoli po vsem telesu, zapira dihalne poti, preprečuje dihanje, povzroča skrajno stisko ter sproža vse vrste drugih bolezni, dokler je želja in strast ne združita z moškim … in dokler ne nabere plodov kot z drevesa,« je modroval veliki filozof.
Preberite ta citat še enkrat. Največji um antike, človek, čigar filozofija je temelj celotne zahodne civilizacije, je verjel, da imajo ženske v medenici pohotno in dokaj agresivno divjo zver. Ta, če ni bila nahranjena z moškim semenom ali če ni bila obtežena z zarodkom, se je odtrgala z bioloških sider in se podala na potep po telesu.
Zakaj in kako naj bi se gibala? Znameniti grški zdravnik Aretej iz Kapadokije (2. stoletje) je ponudil natančno anatomsko razlago mehanike (ki so ji kajpak mnogi verjeli). »V sami sredini ženskih bokov leži maternica, ki je povsem podobna samostojni živali znotraj druge živali. Sama od sebe se odziva in premika, včasih navzgor proti prsnemu košu in jetrom, včasih navzdol, včasih na desno, drugič na levo. Je zelo nagnjena k vlagi in vonjavam. Zato se, ko je suha (zaradi pomanjkanja spolnih odnosov), premakne navzgor proti jetrom in srcu, ki so po naravi vlažna, in s tem povzroči nenadno zadušitev ženske.«
To stanje zadušitve so imenovali globus hystericus, občutek, da ima ženska v grlu cmok, ki ji jemlje sapo. Antični zdravniki so bili prepričani, da to ni krč mišic zaradi stresa, temveč da je to dejanska maternica, ki se je prerinila skozi prepono vse do grla in tam fizično stiska sapnik.
Poblaznela in lačna žival
Če imaš v telesu poblaznelo in lačno žival, ki ti ne pusti dihati, kako jo spraviš nazaj na njeno mesto? Medicina iz tistega časa (tako Hipokratova šola kot kasnejši zdravniki) je razvila posebej nenavaden pristop, ki je temeljil na dejstvu, da ima maternica (po njihovem prepričanju) izjemno oster in prefinjen vonj. Oboževala naj bi sladke vonjave in sovražila smrad.
Terapija se je zato osredotočila na, dobesedno, izganjanje in vabljenje organa. Učeno bi temu rekli, da je šlo za agresivno olfaktorno manipulacijo. Ko je ženska doživela »histeričen« napad (kar je pogosto pomenilo anksioznost, depresijo, omedlevico ali epileptični napad), so zdravniki ukrepali takoj. Pod njen nos so podtaknili nekaj neverjetno smrdljivega, morda zažgane lase, staro volno, žveplo, zažgano smolo ali celo živalske iztrebke. Smrad naj bi maternico tako zgnusil, da bi takoj zbežala iz prsnega koša navzdol.
Da pa bi pospešili njen povratek v medenico, so istočasno med ženska bedra, v bližino vagine, postavili dišave, denimo rožno olje ali cimet. Zdravnik je včasih izvajal celo fumigacijo, tako da so žensko posadili na poseben stol z luknjo, pod katerim so kurili dišeča zelišča, da bi dim potoval navzgor v nožnico in tako zverinsko maternico prepričal, naj se spusti domov, v vonjev polno posteljo.
Vse te neverjetne norosti so imele veliko bolj prefinjen končni cilj. Dolgoročno zdravilo, ki so ga predpisovali vsi antični zdravniki, je bilo vedno enako. Uganete? Poroka in pogosti spolni odnosi. Če je bila maternica nenehno hranjena in če je bila zasidrana s težo rastočega zarodka, ni mogla tavati. Histerija (ki dobesedno pomeni bolezen maternice, iz grške besede hystera) je postala medicinski instrument patriarhalnega nadzora. Če je bila ženska nerazpoložena, uporniška, če je čutila tesnobo ali ni želela spolnih odnosov, je bil to preprosto simptom tavajoče maternice, v kateri bi se moral razvijati zarodek.
Obstajal je sicer tudi kakšen pomemben glas razuma in enega moramo posebej omeniti. Soran iz Efeza (deloval v zgodnjem 2. stoletju), eden najboljših ginekologov antike, je v delu Gynaecia ostro nasprotoval tej zablodi. Zapisal je, da se maternica vsekakor ne premika naokoli kot kakšna žival. Prav tako je zavračal zdravljenje s smrdljivimi hlapi in predlagal, da se ženskam omogoči počitek, masažo in toplo kopel. Vendar ga ni nihče poslušal. Njegova opozorila so utonila v tisočletju, ki je sledilo, zgodovina pa je raje verjela Platonu in Areteju.
Teološka mutacija
V srednjem veku je medicinska diagnoza histerije doživela še eno mutacijo, tokrat teološko. Potujoča maternica se je delno umaknila ideji o demonski obsedenosti. Nenadzorovani krči, izguba glasu, vizije in nenormalno vedenje žensk (posebej mladih, neporočenih ali vdov) niso bili več (vedno) razumljeni kot somatska težava, temveč kot znak, da je ženska sklenila pakt s hudičem.
V zloglasnem priročniku za lov na čarovnice Malleus Maleficarum (Kladivo čarovnic, 1486) sta inkvizitorja Heinrich Kramer in Jacob Sprenger številne simptome, ki so jih prej pripisovali maternici, preprosto prevedla v dokaze o čarovništvu, kar je vodilo v smrt tisoč žensk. Ženska biologija, ki je bila v antiki dojeta kot nepopolna, je v srednjem veku postala predvsem grešna.
Toda s prihodom razsvetljenstva in pozneje 19. stoletja, ko so grmade ugasnile, se je potujoča maternica spektakularno vrnila. Tokrat preoblečena v jezik moderne nevrologije, vendar s povsem enakimi seksističnimi in obvladovalnimi mehanizmi. Maternica sicer ni več tavala v dobesednem smislu – po tisočih obdukcijah so anatomi morali priznati, da so ligamenti organa precej čvrsti –, toda njena histerična moč se je preselila v živčni sistem ženske.
Poglejmo v Pariz konec 19. stoletja, v precej srhljivo bolnišnico Salpêtrière. Tam je bil svojčas pomemben Jean-Martin Charcot (1825–1893), znan kot Napoleon nevroz, eden od očetov sodobne nevrologije (mimogrede, tudi učitelj mladega Sigmunda Freuda). Charcot je bolnišnico spremenil v nekakšen muzej in cirkus ženske blaznosti. Izoliral je na tisoče žensk, ki so trpele za nepojasnjenimi simptomi, od paralize do slepote, napadov kričanja, paralize mišic in izgube spomina. Vse to je združil pod starodavni antični dežnik. Kriva je histerija.
Charcot je bil pionir uporabe fotografije v medicini. Ustanovil je ikonografski laboratorij in ustvarjal serije srhljivih fotografij pacientk (najslavnejša med njimi je bila Marie Wittmann, imenovana kraljica histeričark), ki so se zvijale v krčih, imenovanih arc de cercle (kjer je telo napeto v obliki loka, naslonjeno samo na pete in teme). Te napade je Charcot sprožal sam, s pomočjo hipnoze, in to ne v zasebnosti ordinacije, temveč med svojimi slovitimi predavanji ob torkih.
Pred ogromnim avditorijem, polnim pariških aristokratov, umetnikov, novinarjev in zdravnikov, je pripeljal na oder mlado privlačno pacientko, jo hipnotiziral, pritisnil na njene jajčnike (saj je verjel, da imajo tam histerogeno cono) in sprožil histerični napad. Šlo je za goli voajerizem, medicinski teater. Ženske v tej bolnišnici niso bile zdravljene, pač pa so bile dresirane.
Nevarno učenje
Histerija je nato za lep čas postala diagnoza za vsako domnevno težavno žensko. Če je bila preveč izobražena, so rekli, da je branje preusmerilo kri iz maternice v možgane, kar je povzročilo histerijo (to je bila uradna teza knjige dr. Edwarda Clarka iz leta 1873 z naslovom Spol v izobraževanju, v kateri je izrecno svaril, naj dekleta ne hodijo na univerze, saj jim bo študij matematike in latinščine dobesedno osušil ter skrčil maternico in jajčnike).
Če je ženska želela volilno pravico, je bila to histerija. Če je bila nezadovoljna v dogovorjenem zakonu in je padla v depresijo – histerija! Zdravilo? Kura s počitkom, ki jo je izumil ameriški zdravnik Silas Weir Mitchell. Ta je od žensk zahteval, da mesece in mesece ležijo v postelji, ne berejo, ne pišejo, ne razmišljajo in se dobesedno obnašajo kot dojenčki, dokler se njihov »ženski sistem« ne umiri.
Pa se zdaj vprašajmo, kdaj se je moderna medicina končno rešila antičnega konstrukta histerije kot uradne bolezni. Ameriško psihiatrično združenje jo je kot povsem uradno diagnozo ohranjalo v priročniku duševnih motenj vse do leta 1980 (takrat pod imenom Hysterical Neurosis). Šele v tretji različici tega referenčnega dela v osemdesetih letih je bila beseda končno in uradno izbrisana iz medicinskega besednjaka. Ideja, ki jo je predlagal Platon v 4. stoletju pred našim štetjem, je uradno preživela pristanek na Luni in celotno dobo hipijev ter feminizma.