V zadnjih nekaj tednih smo bili detektivi umetnosti. Pod mikroskopi smo brali skrite podpise, zasliševali ponarejevalce in z rentgenom svetili skozi plasti zgodovine. Velikokrat smo našli odgovor. Našli smo kmetico, izgubljeno pod Van Goghovo travo. Našli smo lobanjo pri Holbeinu. Našli smo resnico o naramnici.
Toda ostane nekaj, kar se izmuzne vsaki znanosti in vsaki logiki.
Obstajajo umetnine, ki so kot črne luknje. Bolj ko se jim približamo, manj razumemo. Ne vemo, zakaj so nastale. Ne vemo, kaj pomenijo. In kar je najbolj strašljivo – morda niso bile namenjene nam.
Tokrat stojimo pred vrati nedojemljivega. Odpravili se bomo v srednjeveški pekel, v perujsko puščavo in na moško stranišče leta 1917. Dobrodošli v svetu večnih ugank.
Halucinacija pred časom
Prado, Madrid. Pred triptihom Vrt naslad je vedno gneča. Ljudje se prerivajo, kažejo s prstom in se hihitajo. Ali pa molčijo, zgroženi.
Hieronymus Bosch je to sliko ustvaril okoli leta 1500. Pol tisočletja kasneje še vedno nimamo pojma, kaj gledamo.
Na levi plošči je Raj, kjer Bog Adamu predstavi Evo. Vse je mirno, čeprav … zakaj mačka v ozadju nosi plen v gobcu? Zlo je že prisotno. Na desni plošči je Pekel. Glasbeni inštrumenti so mučilne naprave. Ptičja pošast žre ljudi in jih iztreblja v jamo. Par ušes hodi naokrog z nožem. Srednja plošča pa … to je orgija. Na stotine golih ljudi jezdi mačke, se baše z ogromnimi jagodami, se zapira v prosojne mehurčke in se predaja užitkom.
Kaj je to?
Zgodovinarji so si stoletja pulili lase. Je to morda moralno opozorilo? Pridiga? Srednja plošča kaže lažni raj greha, ki neizogibno vodi v pekel na desni. Jagode simbolizirajo minljivost užitka.
Ali pa gre za manifest neke sekte. V 20. stoletju je Wilhelm Fraenger trdil, da je bil Bosch član skrivne sekte adamitov, ki so verjeli v svobodno ljubezen in vrnitev v nedolžnost pred izvirnim grehom. Po tej teoriji srednja plošča ni greh, ampak idealno stanje.
Alkemija? Čudne steklene cevi in krogle spominjajo na alkimistične posode. Je slika šifriran recept za kamen modrosti?
Največja ironija? Sliko je oboževal španski kralj Filip II., fanatični katolik, ki je preganjal heretike. Obešeno jo je imel v svoji spalnici v veličastnem El Escorialu, da bi ob njej meditiral pred smrtjo. Kako je lahko najbolj katoliški kralj, kot so mu pravili, meditiral ob podobi ljudi, ki si v zadnjice tlačijo rože?
Umetnostni zgodovinar Reindert Falkenburg ponuja najbolj verjetno razlago, ki pa ničesar ne reši: »Slika je zasnovana kot pogovor. Ni namenjena temu, da bi imela en sam pomen. Namenjena je temu, da sproži debato, da gledalca zmede in ga prisili, da na platno projicira lastne strahove in želje. Je zrcalo.«
Bosch nas je prehitel. Rorschachov test, ki temelji na interpretaciji oblik, je ustvaril 400 let pred psihologijo. Vrt naslad ni uganka, ki ima rešitev. Uganka smo mi, ki jo gledamo.
Umetnost za bogove
Zapustimo muzej in pojdimo v perujsko puščavo, 400 kilometrov južno od Lime. Tu leži umetnost, ki krši osnovno pravilo likovnega ustvarjanja: umetnost mora biti vidna.
Ljudstvo Nazca je med letoma 500 pr. n. št. in 500 n. št. ustvarilo na tisoče črt in geoglifov. Ogromen pajek. Kolibri. Opica z zavitim repom. Astronavt (ali sova?). Nekatere figure so velike več kot 300 metrov.
Težava je preprosta: če stojite na tleh, ne vidite ničesar. Vidite le jarek v pesku. Da bi videli sliko, bi morali lebdeti 300 metrov v zraku. Ljudstvo Nazca ni imelo letal. Ni imelo balonov.
Zakaj bi nekdo vložil leta nečloveškega napora v odstranjevanje rdečega kamenja, da bi razkril belo zemljo spodaj in ustvaril sliko, ki je sam nikoli ne bo videl?
To vprašanje je rodilo najbolj divje teorije. Erich von Däniken je v svoji uspešnici Kočije bogov (1968) trdil, da so to pristajalne steze za vesoljce. To je zabavno, vendar žaljivo do sposobnosti starodavnih ljudstev.
Arheologi, kot je Maria Reiche (ki je vse življenje pometala črte z metlo), so iskali astronomske povezave. Je to ogromen koledar? Zemljevid ozvezdij?
Novejše raziskave z droni in sateliti kažejo na nekaj bolj prizemljenega, duhovno globokega: vodo. Nazca je eno najbolj sušnih območij na svetu. Črte pogosto sledijo podzemnim vodonosnikom. Geoglifi so bili verjetno poti za obredne procesije. Ljudje niso gledali pajka, hodili so po njem. Hoja je bila molitev za dež.
»Te črte niso bile narejene za človeško oko. Narejene so bile za 'oko', ki gleda z neba. So dejanje vere, ne estetike,« je nekoč zapisal Johan Reinhard, raziskovalec National Geographica.
Skrivnost Nazce je skrivnost občinstva. Danes živimo v svetu všečkov in ogledov. Težko razumemo umetnost, ki je namenjena samo nevidnemu bogu.
Fontana, ki je ukinila vprašanja
Premaknimo se v New York leta 1917. Društvo neodvisnih umetnikov pripravlja razstavo. Pravilo je demokratično: vsak, ki plača šest dolarjev, lahko razstavi svoje delo. Brez žirije. Brez cenzure.
Marcel Duchamp, francoski umetnik in provokator, se je odločil preizkusiti to pravilo. Odšel je v trgovino s sanitarno opremo, kupil standardni porcelanasti pisoar, ga obrnil na glavo, nanj zapisal psevdonim »R. Mutt 1917« in ga poslal na razstavo pod naslovom Fontana.
Odbor je bil zgrožen. »To ni umetnost! To je sanitarna keramika!« Dela niso razstavili (skrili so ga za pregrado).
S tem dejanjem je Duchamp ustvaril največjo filozofsko uganko moderne dobe.
Do leta 1917 so bila vprašanja umetnosti naslednja: Ali je to lepo? Ali je to dobro narejeno? Ali posnema naravo? Duchamp je vprašanje spremenil v: Kaj sploh je umetnost?
Duchampov odgovor je bil radikalen: umetnost ni ročna spretnost. Umetnost je izbira. Če umetnik pokaže na pisoar in reče, da je to umetnost, je to umetnost. Koncept je pomembnejši od objekta.
»Vzel je navaden predmet življenja in ga postavil tako, da je njegov uporabni pomen izginil pod novim naslovom in zornim kotom – ustvaril je novo misel za ta predmet,« so v neki reviji leta 1917 napisali Duchampovi prijatelji v bran Fontani.
Originalna Fontana je (ironično) izgubljena. Verjetno so jo vrgli v smeti. Toda njena ideja je preživela. Danes je pisoar v vsakem učbeniku umetnostne zgodovine. Je uganka, ki se ne tiče vizualnega, ampak intelektualnega. Je šala? Je napad? Ali je osvoboditev? Sto let kasneje se v galerijah še vedno prepiramo o tem. In Duchamp se nam smeji iz groba.
Zakaj potrebujemo skrivnost?
S tem zaključujemo naše tokratno potovanje. Hodili smo po poti, ki vodi od skritih kod v renesansi do pisoarjev v modernizmu.
Morda se sprašujete, zakaj nas te stvari tako fascinirajo. Zakaj nam je za krajo Mone Lize bolj mar kot za njeno tehniko? Zakaj nas bolj zanima, kdo je dekle z uhanom, kot to, kako je naslikana? Ker ljudje ne prenesemo praznine. Ko ne vemo, kdo je na sliki, si izmislimo zgodbo. Ko ne razumemo Boscheve pošasti, ji pripišemo pomen. Umetnost je na koncu res le platno, na katero projiciramo sami sebe.
Če bi vedeli vse – če bi vedeli, kaj točno pomeni Vrt naslad, če bi vedeli, kje je Jantarna soba, in če bi vedeli, kdo točno je Mona Liza – bi umetnost izgubila svojo moč. Postala bi podatek. Fakt. Skrivnost je torej tista, ki ohranja umetnost živo. Je tista, ki nas prisili, da se ustavimo, pogledamo še enkrat in se vprašamo: Kaj pa, če …?
