Slovenci smo po naravi precej varčen in praktičen narod, kar se pogosto odraža tudi v naših domovih. Podstrešja, garaže in kleti so prepolni škatel s stvarmi, ki jih hranimo »za vsak slučaj«, saj se v naši podzavesti še vedno skriva prepričanje, da se uporabnih stvari ne zavrže. A ta varčnost z dobrimi nameni se lahko hitro prevesi v kopičenje stare šare, ki začne neopazno dušiti naš življenjski prostor in naše misli.
Minimalizem po slovensko zato ne pomeni, da moramo živeti v sterilnih, praznih belih sobah s tremi kosi pohištva. Pomeni zgolj to, da obdržimo tisto, kar resnično uporabljamo in kar nam prinaša veselje, vse drugo pa z zavedanjem in brez slabe vesti predamo naprej.
Zakaj kopičimo stvari?
Zakaj pravzaprav grmadimo stvari, čeprav vemo, da jih ne potrebujemo? Psihologi pojasnjujejo, da se za vsakim izgovorom skriva določeno čustvo, najpogosteje pa je to strah. Bojimo se, da nam bo v prihodnosti nečesa primanjkovalo, zato raje kopičimo zaloge. Drug izjemno pogost razlog je občutek krivde. Daril, ki smo jih prejeli od sorodnikov ali prijateljev, si ne upamo vreči stran, čeprav nam sploh niso všeč, saj se na neki ravni bojimo, da bi s tem simbolično zavrgli tudi osebo, ki nam jih je podarila. Ogromno stvari pa hranimo iz čiste nostalgije. Stara oblačila, zvezki iz srednje šole in neuporabni spominki nas vežejo na pretekle različice nas samih ali na čase, ki se jih radi spominjamo, a v sedanjosti nimajo več prave funkcije.
Urejen dom – urejene misli
Da je fizična navlaka v resnici le odsev našega notranjega stanja, poudarja tudi Tina Markun, prva slovenska svetovalka za urejanje domov po svetovno znani metodi Marie Kondo. V svojih medijskih nastopih večkrat poudari, da urejen dom prinaša tudi urejene misli. Kot ugotavlja na terenu, se ljudje šele takrat, ko na primer vsa svoja oblačila zložijo na en ogromen kup, zares zavejo, koliko vsega v resnici imajo. Njena izkušnja kaže, da iz povprečnega slovenskega doma ob temeljitem pospravljanju odide tudi po dvajset velikih vreč navlake. A kot odlično opozarja Markunova, pri tem ne gre le za pospravljanje v smislu zlaganja v škatle, saj je tudi lepo zložena krama še vedno krama. Kdor temeljito uredi svoj dom, postane odgovornejši potrošnik in ugotovi, da za srečo potrebuje bistveno manj, kot mu vsiljuje sodobna družba.
Pretok življenjske energije
Na kopičenje stvari izjemno strogo gleda tudi feng šuj, starodavna kitajska veščina urejanja prostora. Strokovnjaki za feng šuj na navlako gledajo kot na fizično oviro, ki preprečuje prost pretok življenjske energije či. Vsak kup starih revij ob kavču, neuporabljena telovadna naprava v kotu spalnice ali prenatrpana in prašna klet predstavlja zastalo energijo. Ta energijski zastoj se lahko v našem vsakdanu odraža kot nenehen občutek utrujenosti, pomanjkanje motivacije ali celo občutek, da smo v življenju preprosto obtičali na mrtvi točki in se ne moremo premakniti naprej. Pravilo je jasno: če želimo v svoje življenje priklicati nekaj novega in svežega, bodisi novo priložnost, boljše zdravje ali več denarja, moramo za to najprej narediti prazen fizični in energijski prostor.
Kaj torej storiti, ko se odločimo za veliko čistko, in kam s staro kramo? Najpomembnejše je, da se procesa ne lotimo z brezglavim metanjem vsega v črne vreče za smeti, saj to le poveča naš občutek krivde in po nepotrebnem obremeni okolje. Stvari, ki so še vedno uporabne, a nam ne služijo več, morajo dobiti drugo priložnost: oblačila, obutev in posteljnino lahko podarimo humanitarnim organizacijam in zavetiščem, knjige lahko odnesemo v ulične izmenjevalnice ali jih ponudimo lokalnim knjižnicam, vrednejše predmete in oblačila pa z lahkoto prodamo prek spletnih oglasnikov, ki so v zadnjih letih izjemno priljubljeni. Tisto, kar je resnično uničeno, zlomljeno in povsem neuporabno, je treba skrbno ločiti in odpeljati v lokalne zbirne centre. S premišljenim odlaganjem starih stvari se tako ne le očisti naš dom, temveč se tudi pomiri naša vest, mi pa zadihamo s polnimi pljuči.
