Vprašali smo mi, povedali vi: so se časi res spremenili?

Prazniki so po svoje tudi odraz duha časa, družbe, v kateri dandanes živimo, zato ni čudno, da se včasih čudimo temu, kako so se časi spremenili. Pa so se? V iskanju odgovora na to vprašanje smo se odpravili po ljubljanskih ulicah in se pogovarjali z mimoidočimi. Iz tega smo izluščili tri sogovornike, in vsak po svoje je opozoril na drugačen pogled na današnji čas.

Začnimo pri Tomažu Pokornu, ki že 45 let igra vloge različnih dobrih mož. Takole nam je povedal: »Res, že 45 let se ob tem času preoblečem v kakšnega dobrega moža, običajno dedka Mraza, in razveseljujem otroke. Moram vam povedati, da je, zanimivo, Božiček vse manj prisoten in da ljudje dandanes raje vidijo dedka Mraza. Komaj kdaj sem se letos moral preobleči v rdeča oblačila. Ko sem bil sam otrok, pa je pri nas najprej obdaroval Miklavž, ki je prinesel pomaranče in drugo sadje. Darila so bila precej bolj skromna kot danes. Kar se tiče dandanašnjih izkušenj in vzdušja, bi rekel, da je precej odvisno od tega, kam pridem: kadar sem pri kakšni finančno dobro stoječi družini ali družbi na splošno, je čutiti precej več sproščenosti. In obratno: če sem pri ljudeh, ki jim gre težje v življenju, začutim veliko več nervoze. Pa tudi darila so bolj nežna. Da, to bo pravi izraz. Se je pa spremenilo še nekaj. Če se malo pošalim: včasih sem otrokom rekel, naj bodo v prihodnjem letu pridni, danes jim moram reči, preoblečen v dobrega moža, naj bodo bolj proaktivni. Le v takem primeru bodo prihodnje leto spet dobili darilo.«

Usmana Adjalila smo srečali na ljubljanski tržnici. Rodil se je v Indoneziji in se v študentskih letih preselil v Slovenijo. Tako se nam je zdel posebej zanimiv sogovornik. »Da, v tedanjo Jugoslavijo sem kot študent prišel iz Indonezije. Potem sem tukaj ostal. Prvo novoletno praznovanje sem torej pri vas doživel v študentskem domu. Lahko si predstavljate, kako je bilo. Danes se ob tem času skupaj zbere vsa moja družina. Trinajst nas je okoli mize, imam že pet vnukov. To je lep čas, ko se dobimo skupaj in se obdarujemo. V Indoneziji takšnega običaja sicer nimamo, saj prevladuje muslimanska vera. Za največji muslimanski praznik res damo kaj, toda običajno denar, kar je zelo razširjeno v našem delu sveta. Ti prazniki v Sloveniji so lepi in so zame poseben čas. Predvsem mi je všeč, da so to družinski prazniki.«

Srečali smo tudi upokojenko Marijo. Žal nam ni želela zaupati priimka, nam je pa povedala tako zgodbo iz svoje mladosti, da smo jo uvrstili. Bržkone podobno zgodbo poznajo vse starejše generacije. »Ko smo bili mi majhni, je bilo marsikaj drugače. Rodila sem se leta 1939. Med vojno nismo dobili tako rekoč ničesar, pa tudi po vojni je bilo težko. Nekaj smo se obdarovali, skromno, s sadjem in podobnim, kar so imeli starši takrat na voljo. Spomnim se tudi, da smo radi pekli piškote. Mama nam je včasih naredila nogavice, toda iz čevljarske drete, saj volne ni bilo. Darila je nosil Miklavž, Božička nismo praznovali, dedek Mraz pa je prišel šele lep čas po vojni, najprej v šole. Imeli smo kmetijo na Dolenjskem in spominjam se, da so naokoli hodili parklji, ki sem se jih bala. Niso bili našemljeni, saj potrebnega preprosto nismo imeli, so se pa vseeno potrudili. Danes se mi zdi, da je vse tako skomercializirano. Vnuki so zahtevni, kar se daril tiče. Povsem drugače je, kot je bilo nekoč.«