Spoštovanje. Če si ga kak avto, plod tudi slovenskega znanja, zasluži, je to zastava 750 ali priljubljeni fičo. Ko smo si ga za kratek čas sposodili, smo v glavi morali preklopiti, da je bil naš letnik 1965 in simbol tedanjega napredka, čeprav seveda varnostne in udobnostne opreme, kot jo poznamo danes, ni imel. Zgodba zase pa je bila tudi vožnja.
Ko odpreš vrata, ki se odpirajo v nasprotno smer, in zasedeš mesto za ogromnim volanskim obročem, ki seveda nima servo podpore, posebnega udobja ne pogrešaš. Še najbolj moteče zna biti, da sedež ne omogoča naklona. Urbana legenda pravi, da zato, ker je imel tisti, ki je imel dovolj denarja za fičota, tudi denar, da je ljubico peljal v hotel. Torej seks v avtu odpade. Izkušnja zase je tudi, ko se nekako poskušaš zriniti na zadnjo klop, kar zahteva poznavanje vsaj osnovnih gimnastičnih prvin. A ko se enkrat namestiš, je udobje presenetljivo. Ne pozabite, da medosna razdalja znaša le dva metra, dolžina pa vsega 3,29 metra. Današnji malčki so vsaj 30 centimetrov daljši.
Skrb, da vam ga bodo ukradli, je odveč. Razlog pa enostaven: le redkokdo ga v prvem poskusu zna peljati. Naš inštruktor in lastnik testnega fičota Zvone Dolenc nam je dal natančna navodila. »Pred zagonom nujno potegni zaug. Nato levo nogo s sklopke počasi dvigni, tudi peto, hkrati pa pritisni stopalko za plin.« V prvo nam ni uspelo, v drugo pa na veliko veselje je in začeli smo nabirati kilometre. Da si s fičotom na ti, je torej potreben čas. Ko zapelješ na cesto, pa se moraš prepričati, da je res prazna, saj potrebuje veliko časa, da spelje in nabere metre. Pospešek je namreč neskončen, do hitrosti 100 km/h pa traja neverjetnih 52 sekund. Motor, nameščen zadaj, ima pač 767 kubičnih centimetrov in vsega 25 konjev, a se je treba zavedati, da tehta le 620 kilogramov. Tudi pogon je na zadnji kolesi. Prestave so štiri plus vzvratna, a je v četrti smiselno voziti le po ravnem, v nasprotnem motor zamori in lahko ugasne. Na klancu hitro omaga, tudi z bočnim vetrom nista ravno prijatelja. Nič čudnega, da naj bi voznice v tistih časih potrebovale tudi več kot 100 ur, da so si bile s fičotom na ti.
Zvone nam pravi, da se je mogoče peljati tudi bolj dinamično, a mu raje verjamemo na besedo, kot da bi peljali hitreje, saj je že pri hitrosti 40 km/h zaviranje misija, ki ne uspe vedno. »Takšne so pač mehanske zavore, enkrat primejo, drugič ne,« izvemo. Zato je predvidevanje nujno. Nismo ga vozili dovolj, da bi izmerili porabo, a naj bi 28-litrska posoda za gorivo omogočala doseg približno 250 kilometrov. Zgodba zase je tudi vzvratna vožnja. Preglednost je dokaj dobra, čeprav vzvratni ogledali nista v veliko pomoč, je pa pri menjalniku v obliki črke H za vzvratno najprej potreben pritisk navzdol, nato v desno in nazaj, vse skupaj pa zahteva občutek in zavedanje, da vaja dela mojstra.
Ko smo se peljali domov v avtu, ki je prav tako majhen, a premore samodejni menjalnik in radarski tempomat, smo šele dobro dojeli, kako zelo je svet avtomobilizma napredoval. In čeprav bo marsikdo dejal, da je fičo z današnje perspektive komajda še avto, bi mu s tem delal veliko krivico. Pooseblja pač leta, v katerih so živeli naši starši in njihovi starši, čase, ko so po trije skupaj morali vzeti kredit, da so ga zapeljali v svojo garažo. Za nas nekaj nepredstavljivega. Toda z njim so podoživeli številne življenjske radosti. Zato: spoštovanje, fičo!
