Stereotipi. Tudi avtomobilski svet jih je poln. In prav neverjetno je, kako dolgo ostanejo zasidrani nekateri. Še danes tako od marsikoga slišimo, da nemca ne bo kupil, ker so ti prehladni in pusti, francoza ne, ker so premehki, italijana ne, ker se kvarijo, ali japonca ne zato, ker so v notranjosti preveč plastični. Pa so se v resnici te meje že zdavnaj zabrisale in danes država porekla tovrstne vloge glede lastnosti sploh ne igra več. Podobno velja tudi za posamezne znamke. Če se osredotočimo samo na premijske, je dolgo veljalo, da so mercedesi udobni, BMW-ji športni, audiji nekje vmes... Volvo pa je veljal za varnega in »škatlastega«. No, danes so vsi lahko vse, zelo odvisno od modela in izvedenke, le »škatlastega« ne boste več našli. Paradoksalno – ko preletimo paleto vseh vozil, še najmanj pri Volvu!
Dokaz? Tipični primer novodobne zunanje podobe pri švedskem proizvajalcu je tudi tokratni testiranec S60. Verjetno bo o njegovi privlačni, dinamični obliki veliko povedala že fotografija, pri čemer ji ta celo naredi krivico, saj je v »živo« še bolj »oster«, atraktiven. Pri čemer je temu S60 v notranjosti uspel velik podvig, saj atraktivna oblika pri prostornosti ne vzame nobenega davka; če izvzamemo dokaj skromen 442-litrski prtljažnik. Limuzina, ki v dolžino meri 4,76 metra, je od konkurenčnega nemškega trojčka (audi A4, BMW 3, mercedes C) daljša od 3 do 7 centimetrov, v resnici pa bi ji pripisali še precej več, saj smo na zadnji klopi presenečeni ugotovili, da s svojimi 190 centimetri sedimo udobno in nič utesnjeno, četudi smo vozniški sedež pustili v položaju, v katerem smo ga imeli tudi med vožnjo. In ko smo že pri vozniškem sedežu – ta je bil izjemno udoben. Je velik, z ogromno možnostmi nastavitev, sedalni del je zelo dolg… Skratka, voznik se počuti kot v avtomobilu razreda višje, k čemur pripomorejo tudi izbrani kakovostni materiali na vsakem centimetru površine – od vratnih oblog do sredinskega dela, sedežev...
No, predvsem pa notranjost avtomobila, vključno s položajem za volanom, volanskim obročem z velikimi gumbi za upravljanje nastavitev, velikim centralnim zaslonom na dotik in vsem preostalim, v primerjavi z dinamično zunanjostjo deluje umirjeno, uglajeno. Voznika, pa naj se to ne sliši čudno, tako nagovarja k bolj umirjeni vožnji, kar še poudari z bolj na udobje naravnanim podvozjem. Dejansko smo takega udobja (spet) vajeni iz »številke večjih« limuzin, saj je S60 z lahkoto in užitkom požiral tudi nepravilnosti slabših cestnih površin. Resda se je ob nastavitvah voznih programov na bolj športne tudi to občutilo in res je, da se ni niti slučajno branil bolj dinamično odpeljanih ovinkov, saj je njegov volanski mehanizem precej neposreden, a vseeno je to avto, ki po tem ne hrepeni, ki pod črto za kaj takega deluje kar malce preveč uglajen. K temu dodatno pripomore odlična zvočna zatesnjenost potniške kabine, no, da je bil testni sposoben tudi hitrih pospeškov in se je, ko je bilo treba, odzval nemudoma, ko smo to od njega zahtevali, pa dovolj pove naslednje: 2-litrski turbobencinski motor s 184 kW (250 KM), 350 Nm navora pri 1800 do 4800 obratih motorja, pospešek do stotice 6,5 sekunde. Pika.
Res je, da testni S60 ni varčen, v mešanem ciklu nam je tako porabil 9,2 litra bencina na 100 kilometrov, zlahka tudi več, zelo težko pa kakšen deciliter manj le ob stalno vključenem načinu eco in »mučni« vožnji. A ob množičnem »zatiranju« dizlov je pri običajnih bencinarjih to pač realnost. Kot je tudi, da tak avto ni poceni, a glede na to, kaj in na kakšni ravni ponuja, je 51.048, recimo temu, korektna cena.
