Ko je Mazda pred leti predstavila električni MX-30, je bilo jasno, da Japonci v elektrifikacijo vstopajo previdno. Preveč previdno. Majhna baterija, omejen domet in zadržan pristop so model hitro potisnili na obrobje zanimanja. Z Mazdo 6e se zgodba obrne. Gre za prvi resen Mazdin električni avtomobil za evropski trg, in za poskus, da se znamka vrne v segment, kjer je nekoč blestela: med limuzine srednjega razreda. Tokrat brez izpušne cevi.
Na prvi pogled je jasno, da Mazda pri oblikovanju avtomobila ni varčevala. Dolg pokrov motorja, nizka strešna linija in kupejevski zadek ustvarijo silhueto, ki je bližje športni kupejevski limuzini kot klasičnemu družinskemu avtomobilu. V času električnih križancev in SUV vozil deluje takšna oblika osvežujoče. Mazda 6e ni avtomobil, ki bi želel biti nevpadljiv – ravno nasprotno, deluje samozavestno in elegantno. Prav tu se pokaže ena njegovih največjih prednosti: med električnimi tekmeci je preprosto eden najlepših.
Pod elegantno karoserijo se skriva zadnji pogon in približno 250 konjskih moči, kar je danes postala standardna formula električnega srednjega razreda. Pospešek do stotice traja okoli osem sekund (7,6 sekund), kar pomeni, da Mazda ne želi tekmovati v disciplini brutalne moči. Namesto tega stavi na uravnoteženost in učinkovitost. Z večjo baterijo obljublja do približno 550 kilometrov dosega po merilnem ciklu WLTP, realno pa se številka v mešani vožnji giblje okoli 400 kilometrov. To je dovolj, da avtomobil brez težav opravi večino vsakodnevnih in medkrajevnih poti, hkrati pa jasno kaže, da Mazda cilja na racionalno uporabo, in ne na rekordne številke.
Mazda, ki želi ostati Mazda
Največje vprašanje pred prvo vožnjo je bilo, ali bo mazda 6e kljub električni platformi ohranila značaj znamke. Odgovor je delno pritrdilen. Vožnja je izjemno tiha, podvozje dobro blaži neravnine, hkrati pa ostaja dovolj čvrsto, da se avtomobil na ovinkasti cesti ne počuti okorno. Težišče je nizko, kar se pozna pri stabilnosti, zadnji pogon pa ohranja občutek lahkotnosti pri zavijanju. Čeprav avtomobil ne ponuja športnosti Tesle Model 3 ali vozniške ostrine BMW i4, je na cesti prijetno uravnotežen in predvsem zelo umirjen.
V notranjosti Mazda nadaljuje svojo tradicionalno zgodbo o kakovosti. Materiali so mehki, oblikovanje minimalistično, občutek pa bližje premijskim znamkam kot množičnim proizvajalcem. Sedeži so udobni, zvočna izolacija odlična, celoten ambient pa ustvarja občutek miru, ki ga pri električnih vozilih pogosto povezujemo z višjim cenovnim razredom. Mazda je očitno želela ustvariti avtomobil, v katerem je prijetno preživeti dolge ure na poti, se ob tem počutiti premožno, in to ji tudi uspe.
Manj prepričljiv je digitalni del zgodbe. Velik osrednji zaslon in napreden prikaz na vetrobranskem steklu delujeta impresivno, a uporabniška izkušnja ni tako intuitivna kot pri najboljših tekmecih. Multimedijski sistem je funkcionalen, vendar zahteva nekaj privajanja, logika menijev pa ni vedno najbolj pregledna. Prav digitalni vmesnik je področje, kjer Mazda še lovi korak z najhitrejšimi.
Še bolj problematična pa je odločitev, da je večina fizičnih gumbov izginila. Nastavljanje klimatske naprave, ogrevanja sedežev in drugih osnovnih funkcij je skoraj v celoti preseljeno na zaslon na dotik. To je poteza, ki sledi aktualnim avtomobilskim trendom, vendar prihaja v času, ko se industrija počasi že vrača nazaj k fizičnim tipkam. Razlog je preprost: zaslon je lahko eleganten, ni pa nujno tudi praktičen. Med vožnjo zahteva pogled stran od ceste, več klikov in več koncentracije, kot bi si voznik želel. V avtomobilu, ki sicer poudarja udobje in umirjeno vožnjo, takšna digitalna odvisnost deluje nekoliko paradoksalno. Prav Mazda je bila v preteklosti znana po ergonomiji in logičnih, vozniku prijaznih rešitvah, zato odsotnost klasičnih gumbov deluje kot korak v napačno smer.
Električna realnost brez spektakla
Mazda 6e ne želi biti revolucijonarna, temveč prepričljiv kompromis. To se najbolj pokaže pri polnjenju. Na izmeničnem toku je zgodba standardna: avto polni z 11 kW (AC), kar pomeni, da bo doma ali na službeni polnilnici čez noč brez težav »poln«.
Bolj zanimivo je hitro polnjenje (DC), kjer se različici občutno razlikujeta. Osnovna 6e z baterijo 68,8 kWh doseže do približno 165 kW in v praksi pomeni okoli 27 minut od 10 do 80 odstotkov. Long Range z 80 kWh pa je paradoks: ima večji doseg, a občutno počasnejše hitro polnjenje – največ okoli 90 kW, kar pomeni približno 47 minut za 10–80 odstotkov.
Pri daljših poteh je tako treba načrtovati postanke nekoliko bolj premišljeno kot pri najnaprednejših električnih tekmecih. A po drugi strani avtomobil ponuja zelo dobro razmerje med ceno in opremo, kar ga postavlja v zanimiv položaj med premijskimi in množičnimi modeli.
Mazda 6e zato deluje kot avtomobil za kupce, ki elektrifikacijo sprejemajo brez navdušenja nad tehnološkim spektaklom. Za tiste, ki si želijo tišine, udobja in elegance, ne pa nujno najhitrejšega pospeška ali najbolj naprednega zaslona. In prav v tem zadržanem pristopu je njen največji adut. Električni svet morda ne potrebuje še ene revolucije – včasih je dovolj dobro izvedena evolucija.
