Renault 4 oziroma katrca je eden tistih avtomobilov, ki jih pozna vsak. Yugo je naša jugoslovanska nostalgija, katrca pa je ikona povsod po svetu. Izdelovati so jih začeli leta 1961. Proizvajali smo jih tudi v Sloveniji – sprva v Litostroju, kasneje v novomeškem IMV, današnjem Revozu. Zadnji primerki so novomeško tovarno zapustili leta 1994. Novorojenčki, ki so jih prevažali v prvi generaciji katrce, so v povsem novi katrci zadnje generacije v osnovno šolo vozili svoje otroke. Po zaslugi Primoža Tavčarja, predsednika kluba Katra, smo imeli priložnost opraviti kratek test katrce GTL, torej zadnje generacije tega avtomobila.
Glede na njen kultni status ne čudi, da je Renault obliko katrce ohranil skoraj nespremenjeno celih 33 let. Res je, tu in tam so dodali kakšen detajl, a vse je ostalo v okviru blagih osvežitev. Če vidiš prvo katrco iz leta 1961 in zadnjo iz leta 1994, takoj veš, da gre za isti avto – medtem ko je David Bowie v istem obdobju doživel številne popolne metamorfoze.
Najbolj očitno znamenje, da sediš v katrci GTL, je v notranjosti. Nad izredno špartansko armaturno ploščo, ki je z redkimi, velikimi gumbi bolj doma v delavnici kot v francoskem avtomobilu, najdeš digitalno uro. Tu se razkošje konča. Okna so ročno drsna. Klima ali radio? Nič od tega. Navigacija? Navi... kaj? O asistenčnih sistemih ni ne duha ne sluha.
Razred zase so brisalniki. Na sončen dan delujejo odlično. V dežju pa zagotavljajo relativno vidljivost skrajno desnega roba cestišča. Pohvaliti velja tudi integracijo mehanizma za odpiranje vrat v samo ohišje vrat, kar je prispevalo k nižji teži in večji prostorski učinkovitosti. Dober vtis so pustili še vzmeteni sedeži, tako spredaj kot zadaj.
Za varnost je avto opremljen z varnostnimi pasovi. To je približno to. Tudi nekaj inovacij glede varnosti krmilnega droga ne popravi odsotnosti deformacijskih con. V primeru čelnega trka znate pojesti volan.
Katrca ima v notranjosti še tri posebnosti. Prva sodobnemu vozniku ni več domača: slavni čok oziroma »zaug«. Ta pri starejših motorjih ob hladnem zagonu obogati mešanico goriva z zmanjšanjem količine zraka, kar olajša vžig v nizkih temperaturah. V sodobnih avtomobilih, kjer za to skrbi elektronika, ročnega ne pogrešamo.
Druga nepotrebna komplikacija je sistem za vklop luči na levi ročici ob volanu. Potiska gor in dol pomenita smernike – logično. Pričakoval bi, da luči vklopiš s pritiskom na gumb na vrhu ročice. Pa jih ne – to je troblja. Kar pove veliko o tem, kako pomembna je bila nekoč. Za vklop luči moraš končni del ročice zavrteti okoli osi in nato pritisniti. Ne vem. Domnevam. Tu je zapletenost presegla moje zmogljivosti in je vmes posegel gospod Tavčar.
Zadnja kurioziteta je menjalnik – »marela«. Klasični ročni menjalniki delujejo po jasno definiranih poteh, kot bi ročko premikal po labirintu. Renault se je odločil drugače. Katrca je bila prvi Renaultov družinski avtomobil s pogonom na sprednji kolesi. Ročko menjalnika, kot jo poznamo danes, so prav tako namestili v nos vozila. Med masko in motor. Z voznikom so jo povezali prek dolge kovinske palice, ki potuje od skoraj konice vozila do kabine. Na koncu so jo ukrivili navzgor za boljši oprijem in praktičnost. Nanjo si lahko med vožnjo obesil tudi kakšno vrečko.
V praksi je prestavljanje kombinacija potiskov naprej, potegov nazaj ter sukanja ročice levo in desno. Ko sem prestavil v vzvratno, sem se bal, da bom polomil mehanizem. Prav tako zna sistem novega voznika hitro zavesti v prosti tek. Za dodatno zmedo poskrbi še dejstvo, da avto nima merilnika vrtljajev. Prestavljanje tako poteka izključno po občutku oziroma zvoku glasnega motorja.
Kombinacija vsega naštetega močno vpliva na vozno izkušnjo. Na eni strani adrenalin ob spoznavanju menjalnika in motorja, na drugi izjemno udobje odličnega vzmetenja. To brez težav kljubuje tudi najbolj zdelanim slovenskim cestam. Kar ne ublaži podvozje, omilijo vzmeteni sedeži.
Krmiljenje je neposredno in v mirovanju zahteva nekaj mišic. Med vožnjo pri 45 km/h po serpentinah je pustilo prijeten vtis. Ne ponuja ravno kirurške natančnosti, a niti ne deluje kot voznikov sovražnik. Več pomislekov vzbujajo zavore. Znano dolga zavorna pot pomeni, da je pri vožnji navzdol zaviranje z motorjem imperativ! Preden sedeš za volan, je smiselno vsaj mentalno ponoviti tudi teorijo speljevanja z ročno zavoro. Pred vrati je prav tako treba pustiti navade vzvratne vožnje s pomočjo kamer in sodobnih pripomočkov.
Ključe katrce sem vrnil s širokim nasmeškom. Ne zato, ker bi bil vesel, da sem preživel in je stvar za menoj, temveč zato, ker je bila izkušnja iskreno zabavna. Kljub temu je danes katrca najbolj doma v umirjeni ljubiteljski vožnji ali pa na poti do vrtička. To je bila sicer tudi ena njenih izhodiščnih nalog. Z resnejšo vožnjo pa je tako: nisem prepričan, ali zavarovalnica krije življenjsko zavarovanje ob nesrečah na avtocesti. To voznik presneto dobro čuti, ko je obdan s sodobnimi SUV-ji.
