Pravijo, da kdor ima rad živali, je dober človek, kar najverjetneje drži. Sploh psi pa veljajo za enakopravne družinske člane, imela naj bi jih tretjina gospodinjstev, uradno registriranih je okoli 220.000. Pred nami so tedni, ko bomo več na poti, sploh ob vikendih, zato ne smemo pozabiti na svoje najboljše prijatelje, predvsem pa moramo poskrbeti, da bo tudi zanje vožnja udobna in varna.
Žival mora imeti med vožnjo omejeno gibanje, da v primeru nesreče ali nepredvidljivih situacij, kot je naglo zaviranje, ostane na mestu. Neprimeren prevoz je namreč lahko usoden tako za žival kot sopotnike, še posebej dobro pa se velja pripraviti na daljša popotovanja. Najbolje je, da je hišni ljubljenček pred daljšo potjo brez hrane vsaj šest ur, vodo pa mora imeti vedno na voljo. Ker so načeloma mirnejši, če so utrujeni, je pred potjo priporočljiv daljši sprehod. Če žival ni vajena poti, jo je smiselno že pred tem navajati na pot na krajših razdaljah. Med vožnjo moramo poskrbeti tudi za primerno temperaturo v vozilu, klimatska naprava ne sme pihati neposredno v žival, glede na velikost živali in njene navade pa se moramo ustavljati približno na tri ure, da ji ponudimo vodo in omogočimo opravljanje male ali velike potrebe.
Sunkovite vožnje živali ne marajo
Statistike pravijo, da je približno polovica lastnikov o pasteh prevoza hišnih ljubljenčkov dobro poučena, kar velja tudi za način vožnje. Sunkovita vožnja je prepovedana, tudi skozi ovinke je treba peljati z občutkom. Pes na primer drugače zaznava vožnjo kot človek, njegovi izostreni čuti ga naredijo še bolj občutljivega, saj vožnjo zaznava instinktivno. Za nameček tako rekoč kopira energijo sopotnikov v vozilu. Če je voznik razdražen, bo razdražena tudi žival. In takrat lahko postane prava tempirana bomba. Zakon o pravilih cestnega prometa v 92. členu določa, da morajo biti živali (psi, mačke ...), ki se prevažajo v delu motornega vozila, namenjenem za prevoz potnikov in prtljage, ustrezno zavarovane. To pomeni, da se ne smejo prosto gibati po vozilu, ob nenadnem zaviranju ali manevru z vozilom ne smejo povzročati nevarnosti za voznika in potnike v vozilu, hkrati tako preprečimo tudi poškodbe živali. »Za ustrezno zavarovanje živali v vozilu obstajajo pripomočki, kot so kletke, boksi in varnostni pasovi. Navedeno pomeni, da mora biti pes v posebnem transportnem boksu, ki mora biti zavarovan pred premikanjem, v potniškem ali prtljažnem delu vozila. Drugi način prevoza psa je pripenjanje s posebnim trakom – oprsnico, ki mora biti pritrjena na fiksne točke v vozilu. Pri tem poudarjamo, da se je pri prevozu psa v poletnem času in ob visokih temperaturah treba večkrat ustaviti, psu ponuditi vodo in mu na počivališču omogočiti tudi sprostitev, saj prevoz v zaprtem vozilu za žival na daljši razdalji pomeni stresno situacijo,« pravi Maja Ciperle Adlešič s Policije in dodaja, da policisti pri svojem delu ugotavljajo tudi nepravilne načine prevozov živali v prometu. Globa za tovrstni prekršek je 40 evrov. Lani so tako policisti ugotovili 563 prekrškov, v letošnjem letu pa do 16. julija 346 prekrškov nepravilnega prevoza živali, pri čemer podatkov o vrsti živali posebej ne vodijo.
Priprave naj se začnejo
že pred potjo
Med vsakim prevozom, dolgim ali kratkim, mora biti žival ustrezno zavarovana. Ob naglem zaviranju se na primer že manjši pes lahko spremeni v živi izstrelek teže 500 do 800 kilogramov, kar postane nevarno tudi za ostale potnike v vozilu. Četudi jo pes po srečnem naključju odnese brez hujših posledic, pa lahko nepripet povzroča težave pri reševanju, saj lahko pobegne iz avtomobila, ogroža sebe in ostali promet, kar je še posebej nevarno na avtocesti. Lahko se tudi izgubi in ga je težko najti, še posebno v tujini. »Priprave na pot naj se začnejo veliko pred načrtovano potjo, še posebno, če je to za žival prvič. Avtomobil naj bo psu poznan, domač, vsaj nekajkrat naj se že prej pelje z njim. Spozna naj se tudi z zaščitno opremo, prevoznim boksom ali privezom. Zraven naj ima eno svojih ljubših stvari: igračo, morda odejico, da bo občutek še bolj domač. Pred potjo se izogibamo obilnim obrokom, žival naj je malo med potjo oziroma pri daljših poteh med premori. Premori naj bodo prilagojeni živali. Mladički in starejše živali morajo pogosteje lulati, na vsaki dve uri, odrasli lahko zdržijo nekoliko dlje. Vendar pa se je pametno prej ustaviti in ponuditi svežo vodo, saj živali med potjo težko pijejo. Četudi imamo v avtu hladen zrak, ga klima še dodatno izsuši, kar posledično poveča izgubljanje tekočine. Svoje pa lahko doda še malce nervoze, ki je pogosto prisotna,« pojasnjuje Marko Oman, direktor Veterinarske postaje Ljubljana.
Za nekatere živali je pot še posebno velik stres, zato se je dolgim potem najbolje izogibati, obstajajo pa tudi zdravila, ki lahko stres, strah ali slabost nekoliko omilijo. Ker nekatera zdravila potrebujejo več časa, da začno delovati, jih je treba dajati že nekoliko pred načrtovano potjo. O čemer se je že nekaj tednov pred načrtovano daljšo potjo smiselno posvetovati z veterinarjem. Večina skrbnikov živali je skrbnih, zato za preventivo pravočasno poskrbijo. Poskrbeti pa morajo tudi, da živali, sploh ko je vroče, nikoli same ne pustijo v avtomobilu. To je namreč za žival lahko smrtonosno. »Prostovoljci našega društva slišimo za tovrstna dejanja, vendar pa nismo zaznali, da bi bila v našem okolju zelo pogosta. Pri posamičnih pa smo že posredovali. Opazimo pa nekatera druga ravnanja skrbnikov, vezana na neprimerno oskrbo živali v cestnem prometu, kot je na primer sprehajanje psov po asfaltiranih pločnikih ali cestiščih v največji vročini ali neustrezna namestitev v prevoznih sredstvih, kar se dogaja prepogosto. Temeljni zakon, ki določa pogoje za oskrbo živali, je zakon o zaščiti živali, v 15. členu pa eksplicitno navaja tudi prepovedana ravnanja z živalmi, za katera je lahko podan sum mučenja živali kot kaznivo dejanje. Zato moramo, če opazimo žival v razbeljenem avtomobilu, takoj obvestiti upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter policijo. Pred prihodom pristojnih pa lahko sami postorimo, kar je mogoče. Morda najdemo lastnika, ki je v bližini, in ga poučimo o nepravilnem ravnanju. Nikakor pa ne smemo sami razbiti šipe vozila,« meni Simona Vodopivec, predsednica društva Animal Angels Slovenija. Prav na temo razbitja šipe se mnenja krešejo, saj moramo ljudje narediti vse, da se žival reši, ob veliki vročini pa je lahko vsaka minuta usodna.
