Začnimo z osebno izkušnjo. Kot mlademu navdušencu nad avtomobili so mi bili v devetdesetih letih, ko so na naš trg množičneje začeli prodirati avtomobili z zahoda in tudi (daljnega) vzhoda, všeč številni štirikolesniki. Gromozanska večina od teh je bila sicer popolnoma nedosegljivih, a sanje ob listanju tujih revij, ki so si prav tako utirale pot v naše kioske, so bile dovoljene. In skozi celotno desetletje ni bilo avtomobila, ki bi mi v oči padel bolj, kot je bila to opel calibra. Tako ni čudno, da sem po prelomu tisočletja, ko se je čudežno ponudila priložnost za njen nakup, to zagrabil z obema rokama. A se je hitro izkazalo, da ni šlo za nikakršen čudež…
Vsakemu treznemu kupcu bi vsi alarmi zvonili že ob pogledu na ceno, če ne takrat, pa zagotovo, ko bi avto zagledal v živo. Bil je namreč, milo rečeno, že na prvi pogled v slabem stanju, a je zaslepljenost pač opravila svoje. Za gotovino sem pod ceno prodal svojo škodo felicio, primaknil nekaj privarčevanega denarja in po nekaj birokratskih korakih že sedel za volanom calibre ter se počutil, kot bi zadel na loteriji. A streznitev je prišla kaj kmalu. Prvi postanek je bila namreč servisna delavnica, iz katere sem že po pol ure, ko so se lotili mojega novega »ponosa«, dobil klic, da je »tale avto krsta na štirih kolesih, ki naj ga čim prej vrnem tja, kjer sem ga dobil«. Da je v poraznem stanju, potreben vrste popravil. Šok, ki ga sicer ne bi smelo biti, je bil popoln, a mi je prodajalec vrnil denar, calibra pa je ostala ena izmed neizpolnjenih sanj.
Danes Opel nima podobnega
Da ne bomo preveč zašli – opel calibra je bila dejansko avtomobil, ki je v 90. letih navdušil mnoge ljubitelje avtomobilov in prava škoda je, da ta legendarna znamka dandanes v ponudbi nima niti enega štirikolesnika, ki bi tako množično vzbujal pozitivna čustva. Pred kratkim so namreč ukinili še vsaj malo drugačna adama in cascado, celo simpatično merivo s samomorilskimi vrati bi lahko šteli zraven, pred tem pa so bili, če ne upoštevamo tudi res starejših modelov, vseskozi prisotni s takimi izstopajočimi primerki, kot so bili (na pamet) manta, monza, speedster, GT (v dveh različnih obdobjih), ne nazadnje tudi tigra in, kakopak, že omenjena calibra. Ta trivratni kupe so javnosti prvič predstavili leta 1989 na salonu v Frankfurtu, postavili so ga na osnovi prve generacije opla vectre, bila pa je nekakšna naslednica že omenjene mante, s katero naj bi Opel konkuriral predvsem podobnim kupejem japonskih proizvajalcev.
No, pa tudi drugim. »Calibra je porsche za običajnega človeka,« je izdelek ob predstavitvi poimenoval vodja projekta Walter Schlüter, za svoj najljubši izdelek pa jo je večkrat označil tudi legendarni oblikovalec in človek, ki se je podpisal pod obliko številnih legendarnih Oplovih modelov, Ehrhard Schnell. »Calibro sem vselej dojemal drugače, nikdar ni šlo za še en avto v vrsti, pri njej sem dobil precej proste roke in skoraj popolno svobodo. Sicer sem bil ponosen na svoje prejšnje dosežke in končna podoba calibra ne nazadnje tudi ni bila povsem taka, kot sem si jo zamislil, saj je bilo pač treba upoštevati določene stroške izdelave, a vseeno so jo ljudje tako dobro sprejeli, da sem nanjo še posebej ponosen,« je ob neki priložnosti povedal v tem letu preminuli Schnell.
Najnižji koeficient zračnega upora
Poleg izjemno atraktivne oblike, ki se ni kaj dosti postarala niti po treh desetletjih, in precejšnje uporabnosti, saj je ta 4,49 metra dolgi kupe ponujal dovolj prostora štirim odraslim potnikom in s 300 osnovnimi litri prtljažnega prostora tudi njihovi prtljagi, je bila glavna značilnost calibre njen izjemno nizek koeficient zračnega upora. Ko je zapeljala na ceste, je bila s koeficientom 0,26 namreč najbolj aerodinamičen avtomobil na svetu, ta naziv pa je, vsaj med štirikolesniki masovne proizvodnje, zadržala polnih deset let. Aerodinamičnost pa je pripomogla tudi k odličnim voznim lastnostim in tako je ogromno pohval požela že različica z dvolitrskim motorjem s 112 kilovati (152 konji) moči in pogonom na prednji kolesi. »Na dirkališču smo sicer že vozili boljše avtomobile, a na običajni cesti calibra ponuja take užitke kot le redko kateri avtomobili, pa še ti navadno stanejo nekajkrat več,« so med drugim denimo povedali v oddaji Top Gear. In res – osnovna cena calibre je bila »le« 33.900 nemških mark, porsche 964 pa je denimo stal 122.340 mark.
Še osnovnejša različica je sicer premogla 86 kW (117 KM), sladokuscem pa je bila namenjena najmočnejša s 152 kW (207 KM) in štirikolesnim pogonom, ki je postala modelni zastavonoša in so jo izdelovali med letoma 1992 in 1997. Istega leta so tudi nasploh ustavili njeno proizvodnjo, katere končna številka se je ustavila pri 239.118 primerkih, s čimer se je calibra v zgodovino zapisala kot najuspešnejši športni kupejevski avtomobil 90. let.
