V svetu avtomobilov smo zadnja leta priča zanimivemu paradoksu. Čeprav je znamk in modelov v ponudbi realno vedno več, jih je po drugi strani vedno manj. Ne le, da ni več zanimivih karoserijskih oblik, pri katerih avtomobila nismo znali niti uvrstiti v določen razred, tudi nekdaj dobro uveljavljene in razširjene so ali pomahale v slovo ali pa imajo kvečjemu še predstavnika ali dva, v vsakem primeru pa manj, kolikor je prstov na roki nerodnega mizarja. Ogromno število avtomobilov si je po drugi strani tako podobnih, da jih je dejansko težko ločiti med seboj. In da bo mera polna, je enako, če ne še »huje«, tudi v notranjosti, pri kateri se zdi, da oblikovalci sploh nimajo več dela. Enostavno vanjo postavijo velik zaslon ali dva, če je treba, tudi tri, in je zadeva rešena. Pa da ne bo pomote – vsemu skupaj večinoma ne manjka nič, sploh pa tega ne bodo opazili tisti, ki jim avto pomeni zgolj sredstvo za premik od točke A do točke B. A nekje na tej poti se je izgubila individualnost, duša avtomobilov, tisto nekaj ali več stvari, po katerih je bil nekoč vsak posamični model vsake znamke prepoznaven.
Naj so vam všeč ali ne, si s tega vidika že zato, ker so drugačni, pohvalo za zadnjega četrt stoletja zaslužijo avtomobili znamke Mini. In prav tak je tudi novi električni adut tega proizvajalca, ki so ga poimenovali aceman. Da, tudi pri njem gre za športnega terenca, ki resda ne izstopa toliko kot nekateri njegovi sorodniki, a vseeno dovolj, da je nemudoma in povsod prepoznaven, še bolj pa je ta drugačnost poudarjena v notranjosti. Nekaj posebnega je namreč vse, od kljuk in držal na vratih, stikal za zagon avtomobila, prestavljanje in menjavo voznih programov (ki poskrbijo tudi za različno ambientalno osvetlitev in zvok ob pospeševanju) do velikega osrednjega zaslona, ki je – okrogel. In, mimogrede, pregleden in odziven, zato je upravljanje nastavitev otročje lahko. Za to, da pa ni vse popolno, poskrbi kar precejšnja količina trše plastike, ki je pri premijski znamki manjših vozil vendarle ne bi pričakovali. Pri tem je na mestu dodatek, da je šlo za osnovno različico; s precej bolje opremljeno se bomo srečali kmalu in takrat preverili, ali je pri njej nemara kaj drugače.
Osnovna različica (z oznako E) se je sicer nanašala tudi na pogon in način shranjevanja energije. Za slednjo namreč skrbi baterija dokaj skromne zmogljivosti (38,5 kilovatne ure), za prvega pa sicer več kot dovolj zmogljiv električni motor s 184 konji (135 kilovati) moči. Ta namreč zlahka poskrbi za dinamično vožnjo s hitrimi pospeški, ki je lahko ob pravih razmerah uživaška tudi zaradi pregovorno odličnih voznih lastnosti minijev (beri: občutek vožnje »gokarta« je prisoten tudi pri acemanu), obenem pa, predvsem če ste med vožnjo zmerni, avto ne porabi preveč energije. Z drugimi besedami, pri počasni vožnji, zgolj v mestu, boste z njim lahko prevozili tudi do 350 kilometrov. Je pa slika drugačna na avtocesti, kjer je doseg takoj nižji za dobrih 100 kilometrov, medtem ko smo sami pri mešanem zmogli do dobrih 260. Če bi bilo hladneje, bi se številka še znižala.
Tako pridemo do zaključka, da je aceman E najbolj primeren za drugi avto v družini oziroma za tiste, ki se res redko ali skoraj nikoli ne odpravijo na daljše enodnevne izlete. In ki, jasno, nekaj dajo na imidž – z 31.390 evri, ki jim je sicer treba odšteti še subvencijo, ta avto ni med najugodnejšimi. A je pač – mini. In s tem vse pozitivno, kar smo že našteli.
