Napovedim ljubiteljskih vremenarjev navkljub je bil letošnji december precej skop s snežnimi padavinami, zato so smučišča obratovala v zelo omejenih zmogljivostih. A tudi v takšnih razmerah se tisti, ki skrbijo za urejenost belih strmin, maksimalno trudijo, da bi bile te v kar najboljšem stanju. Za to, da se lahko smučarji spuščajo po »polikanih« pobočjih, pa so že vrsto desetletij nepogrešljivi snežni teptalniki, bolj znani kot ratraki. Danes si sodobnega smučanja brez njih ni več mogoče predstavljati, ni pa seveda bilo vedno tako. Ko so se začele pojavljati prve urejene proge, so sneg namreč teptali smučarji sami, učitelji smučanja, vojaki ali delavci, pogosto peš ali s smučmi. Na tekmovanjih so sneg utrjevali s hojo v koloni ali s sanmi, ki so jih vlekli konji. Takšna priprava je bila zamudna, neučinkovita in zelo odvisna od vremena.
Današnji so pametnejši
Pravi prelom se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko je smučanje začelo prehajati iz elitnega in vojaškega športa v množično rekreacijo in so se tako v ZDA kot Evropi začeli pojavljati prvi poskusi mehanske obdelave snega. Eden ključnih mejnikov sega v leto 1946, ko je ameriško podjetje Tucker Sno-Cat predstavilo gosenično vozilo, prvotno namenjeno prevozu po zasneženih območjih. Čeprav to še ni bil ratrak v današnjem pomenu besede, je odprl vrata ideji, da je mogoče sneg ne le prevoziti, temveč tudi oblikovati.
V petdesetih in šestdesetih letih so se nato v Alpah začeli pojavljati prvi specializirani stroji za teptanje snega. Sprva so bili to predelani traktorji ali gosenična vozila z improviziranimi zadnjimi priključki. A razvoj smučišč je zahteval več, kar je kmalu povzročilo rojstvo ratraka, kot ga poznamo danes. Pojavili so se tudi specializirani proizvajalci, stroji pa so dobili značilno obliko: kabino, široke gosenice, sprednjo desko za rezanje in premikanje snega ter zadnji teptalni priključek, tako imenovano »frezo«, ki sneg razrahlja, premeša in ponovno utrdi v enakomerno plast.
Sčasoma so ratraki postali težji, močnejši in tudi – pametnejši. Če so prvi modeli zmogli nekaj deset konjskih moči, današnji najmočnejši krepko presegajo 500 KM, teža sodobnega ratraka lahko preseže 12 ton, širina teptanja pa pet metrov. Sodobni snežni teptalnik je ob tem visokotehnološki stroj. Opremljen je z navigacijo, laserskimi merilniki in računalniškimi sistemi, ki vozniku v realnem času prikazujejo debelino snega pod gosenicami. Ti sistemi omogočajo natančno razporejanje snega, kar pomeni manjšo porabo energije, manjšo obrabo prog in bolj enakomerno podlago. Kljub vsemu pa ključni element sistema ostaja – voznik. Teptanje snega namreč ni zgolj vožnja sem in tja. Zahteva razumevanje snežnih razmer, temperature, vlage in obremenitve prog.
Že tudi električni
Posebno poglavje predstavljajo ratraki z vitlom, ki so sposobni delovati tudi na ekstremno strmih pobočjih. Jeklena vrv, dolga tudi do kilometra in več, se zasidra na vrhu pobočja in omogoča varno ter natančno teptanje terenov, ki bi bili sicer nedostopni. Brez teh strojev sodobna smučišča z zahtevnimi progami praktično ne bi mogla obstajati. Najdražji ratraki, opremljeni z vitlom, navigacijskim sistemom in dodatno opremo, lahko stanejo tudi do 600.000 evrov ali več. Vendar to za velika smučišča ni razkošje, temveč naložba. Dobro pripravljena proga pomeni večjo varnost, boljšo izkušnjo za smučarje in daljšo sezono.
V zadnjih letih se pojavljajo tudi prvi električni in hibridni ratraki, ki obljubljajo tišje delovanje in manjši ogljični odtis. Čeprav še niso pretirano razširjeni, jasno kažejo smer, v katero gre industrija.
