Za volanom CX-60 je občutek takoj jasen: avto je natančen in predvidljiv. Volan daje dovolj informacij, da veš, kaj počne sprednji del, in v zavojih deluje stabilno. Ne nagiba se pretirano, zato vožnja po ovinkih ne zahteva posebnega napora. CX-60 ne skriva mase, a jo dobro obvladuje. Na slabših cestah pa se pokaže druga plat. Podvozje je nastavljeno precej čvrsto, zato se neravnine hitro prenesejo v kabino. Kratki udarci so izraziti, na slabšem asfaltu pa se začnejo nabirati tresljaji. Pri daljši vožnji to pomeni manj udobja, kot bi ga pričakovali v tem razredu.
Mehki hibridni dizelski motor se v vožnji izkaže kot logična izbira za takšen avto. Gre za 3,3-litrski vrstni šestvaljnik, ki v tej različici razvije 147 kW (200 KM). Moči je dovolj, še pomembnejši pa je navor, ki pride prav pri pospeševanjih in vožnji po avtocesti. Motor vleče enakomerno in brez napora, tudi ko je avto obremenjen, kar se pozna predvsem pri prehitevanjih in vožnji v klanec. Pri speljevanju in počasni vožnji se včasih zazna rahla neodločnost pogona, kot da sistem za trenutek razmišlja, kako se odzvati. Ni moteče, a je opazno. Na avtocesti je vožnja umirjena, avto dobro drži smer, vendar v kabino pride nekaj več hrupa, kot bi si želeli. Predvsem pri večjih hitrostih se slišita tako motor kot stik s cesto.
Poraba, notranjost in vsakdanja uporaba
Ena bolj prepričljivih lastnosti dizelskega mild hibrida je poraba. Na testu se je v mešanem ciklu gibala med 5,5 in 6,5 litra na 100 kilometrov, pri bolj umirjeni vožnji na odprtih cestah pa se brez težav spusti tudi pod šest litrov. Na avtocesti pri stalni hitrosti ostaja stabilna, okoli 7 litrov, brez večjih nihanj, kar pomeni, da CX-60 dobro opravlja tisto, kar od takšnega motorja pričakuješ, dolge razdalje brez pogostih postankov. Mehki hibridni sistem pri tem ne dela čudežev, a pomaga zgladiti speljevanje in razbremeni motor pri manjših obremenitvah.
Notranjost deluje premišljeno in brez odvečnih eksperimentov. Mazda se ni podala v popolnoma digitalno kabino, kar se v praksi izkaže kot prednost. Večina funkcij je dostopna prek fizičnih gumbov ali vrtljivega stikala, zato upravljanje ne zahteva nenehnega gledanja v zaslon. Infotainment je pregleden, odziven in brez zapletov, kar danes ni samoumevno. Materiali so kakovostni, predvsem v zgornjem delu armaturne plošče in na vratih, kjer prevladujejo mehke površine in umirjene barvne kombinacije. Vse skupaj daje vtis resnosti, brez pretiranega poudarjanja prestiža.
Voznikov položaj je eden boljših elementov. Sedež omogoča dovolj nastavitev, volan je dobro nastavljiv, zato si je mogoče hitro najti ustrezno pozicijo. Tudi na daljših vožnjah se CX-60 tukaj izkaže kot udoben, saj sedeži ponujajo dovolj opore in ne utrujajo prehitro.
Na zadnji klopi pa je slika nekoliko drugačna. Prostora za kolena je sicer dovolj, a širina kabine ne daje občutka razkošja. Pri dveh potnikih zadaj je vožnja povsem udobna, pri treh pa postane hitro bolj tesno. To je nekoliko presenetljivo glede na velikost avtomobila, saj zunanje mere obljubljajo več, kot notranjost dejansko ponudi.
Prtljažnik je na drugi strani zelo uporaben. Oblika je pravilna, nakladalni rob ni previsok, prostor pa ostaja enako velik tudi pri tej različici pogona. To pomeni, da CX-60 brez težav sprejme več prtljage, otroški voziček ali večje nakupe. V vsakdanji uporabi se tako izkaže kot praktičen in dovolj prilagodljiv avtomobil, ki lahko brez težav prevzame vlogo družinskega vozila. V celoti CX-60 v tem delu pusti boljši vtis kot na cesti: racionalen motor, smiselno zasnovana notranjost in dobra uporabnost. Prav zato še bolj izstopa kontrast s podvozjem, ki v vsakdanji vožnji ne deluje tako uravnoteženo.
Sicer pa je mazda CX-60 avtomobil z jasno idejo: ponuditi več vozniškega občutka v razredu, kjer je pogosto v ospredju udobje. In to ji delno uspe. Na dobri cesti deluje zanesljivo in natančno, motor pa je primeren za dolge razdalje. A hkrati ostaja nekaj pomanjkljivosti, predvsem pri udobju in zvočni izolaciji. CX-60 zato ni univerzalna izbira. Je avto, ki bo bolj ustrezal tistim, ki cenijo občutek za volanom, manj pa tistim, ki iščejo predvsem mirno in mehko vožnjo. Ob tem se zdi, da mazda s CX-60 nagovarja tudi tiste evropske voznike, ki tradicionalno posegajo zgolj in samo po nemških znamkah. A za zdaj ji do tega cilja še nekaj manjka. Morda pa odgovor prihaja že z naslednjim modelom in Dnevnikovim testom – mazdo CX-80.
