Nič drugače ni bilo pred nekaj dnevi. Prespal je vse budilke (nastavljenih ima šest), se zbudil nekaj minut do pol devete ter panično pričel z jutranjim ritualom: oblačenje, aktovka, ključi, obuvanje, sunkovito odpiranje garažnih vrat.
Šok!
Garaža je bila prazna.
Zaprl je garažo, stekel nazaj v hišo in zavpil:
»Si je kdo včeraj sposodil moj avto in ga ni parkiral v garaži?!«
»Kdo vendar, tvojega avtomobila si še dotakniti ne upamo,« mu je ostro odvrnila njegova žena Liza.
»Ampak avta ni v garaži!«
»Kako ga ni?«
»Ni ga!«
Še enkrat sta pregledala garažo, kot da bi se avtomobil lahko kam skril in ga Željko v jutranji zmedi ne bi opazil. »Nekdo ga je ukradel,« je rekla Liza.
Željko od šoka ni bil sposoben govoriti. Njegov obraz je postal zeleno-moder, začel se je tresti, počasi se je sesedel na tla in obsedel. Težko je dihal, zgrabila ga je panika … »Ukradli so moj avto, mojega ljubljenčka, moj svet,« je stokal. Liza ga je pogledala postrani. Njegove obsedenosti z avtomobilom nikoli ni razumela. Poklicala je policijo. Dobrih trideset minut kasneje je na dvorišče pripeljal policijski avto. Željko je hiperventiliral in še vedno sedel na tleh, Liza pa je stala ob njem.
»Gospod, je z vami vse v redu?« je vprašal policist.
»Pretresen je, ker so mu ukradli avto, ki mu pomeni več kot … no, očitno, več kot jaz,« je pripomnila Liza.
»Naj pokličem še rešilca?«
»Da ne bi slučajno! Željko dramatizira.«
Sledil je popis. Policist je fotografiral garažo, si zapisal model avtomobila in registrsko tablico, Željka pomiril ter po radijski postaji prosil naj nemudoma začno slediti registrsko tablico.
»Gospod,« je rekel čez nekaj trenutkov, »ste bili vi včeraj morda v Kopru?«
Željko se je zamislil.
»Res sem bil,« je rekel.
»Z avtom?« je vprašala Liza.
»Tako je,« je pritrdil.
»Kako pa si prišel domov?«
Željko je odprl usta, jih zaprl in se znova sesedel.
Spomnil se je. V Kopru je parkiral blizu avtobusne postaje, šel na kratek opravek, nato na kavo. Začelo je deževati. Hotel je pobegniti z dežja in na avtobusni postaji zagledal avtobus za Ljubljano. Vstopil je, se usedel in odpeljal domov.
»Vaš avto so našli,« je rekel policist. »V Kopru. Pravilno parkiran.«
Liza je pogledala Željka, rekla: »Tebi res ni pomoči,« in šla nazaj v hišo. Željko pa je še nekaj časa sedel pred prazno garažo.
Kako je šel v Koper po avto, nam ni nikoli povedal. Najbrž z avtobusom, žena ga namreč absolutno ni želela peljati.