Prejeli ste obvestilo o prometnem prekršku, storjenem v tujini. Na prvi pogled je vse videti sumljivo: pošiljatelj ni policija, temveč zasebna agencija ali odvetniška pisarna za katero še niste slišali, njihova spletna stran ne deluje posebej uradno, telefonske številke pa so slabo ali celo ne dosegljive. V dopisu piše, da morate kazen poravnati v nekaj dneh, sicer se bodo stroški povečali. Na prvi pogled je sklep logičen: gre za prevaro.
V številnih primerih pa takšen sklep ni pravilen. Pravna podlaga za čezmejno izterjavo kazni namreč obstaja, in to v okviru evropskega sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev – predvsem na podlagi konvencij o medsebojni pravni pomoči in pravil, ki veljajo v schengenskem prostoru. Policije si lahko podatke o lastnikih vozil izmenjujejo prek skupnih evropskih evidenc, zato se kaznim, izrečenim v tujini, praviloma ni mogoče preprosto izogniti z molkom.
V nekaterih državah Evropske unije, zlasti v Italiji, pa je izterjava prometnih kazni že vrsto let delno prenesena na zunanje izvajalce. To pomeni, da lahko mestna redarstva in lokalne policije pooblastijo zasebne agencije, da v njihovem imenu preverjajo podatke o lastnikih vozil, pošiljajo obvestila o prekrških in vodijo postopke izterjave. Vendar to še ne pomeni, da imajo pooblaščene agencije neomejena pooblastila. Nasprotno. Njihova vloga je praviloma omejena na administrativno in tehnično izvedbo postopka, medtem ko mora odločba o prekršku izvirati iz pristojnega javnega organa – policije ali redarstva.
Prav tu se začnejo tudi meje izvršljivosti. Vsak poziv namreč še ni avtomatično pravno neoporečen. Voznik mora vedno preveriti, ali je bil prekršek dejansko storjen, ali so navedeni kraj, čas in okoliščine pravilni, ali je bila odločba pravilno vročena ter ali jo sploh razume. Če obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem je odločba napisana, mora biti zagotovljen ustrezen prevod. Povedano drugače, v kolikor na dom prejmete kazen, ki ni v slovenskem jeziku in je izdana zgolj v tujem, je lahko dokument neveljaven.
Pomembna varovalka v slovenskem pravnem redu je tudi višina globe. Slovensko sodišče praviloma zavrne priznanje in izvršitev tuje denarne sankcije, če ta ne dosega 70 evrov. Poleg tega je treba vedno preveriti tudi zastaranje, saj se v praksi pojavljajo pozivi za prekrške, stare več let, v večini primerov pa kazni iz tujine po dveh letih zastarajo.
Majhna kazen, kolosalni stroški
Predstavljajte si naslednji scenarij: po pošti prejmete dopis slovenskega odvetnika. V njem piše, da ste pred več kot letom dni na Hrvaškem napačno parkirali avtomobil in da parkirnine niste plačali. Znesek je na prvi pogled zanemarljiv – nekaj evrov. Nato pa sledi presenečenje: skupaj s stroški izterjave naj bi dolg znašal skoraj dvesto evrov. Ob tem je dodan še kratek rok za plačilo in opozorilo, da se bodo stroški ob zamudi plačila še povečali.
Takšni primeri so v praksi zelo pogosti. Mnogi slovenski vozniki se s takšnimi zahtevki srečajo šele dolgo po tem, ko so se z dopusta ali službene poti že zdavnaj vrnili. Pogosto se samega parkiranja niti ne spomnijo več. Nekateri povedo, da so na vetrobranskem steklu sicer opazili listek, a niso vedeli, da gre za obvestilo o kazni, drugi pa, da listka sploh niso opazili. Fotografije, ki so priložene dopisom, pogosto niso dovolj jasne, da bi iz njih nedvoumno izhajalo, za kakšno kazen sploh gre in ali je bil listek res na vetrobranskem steklu.
Težava pri takšnih zahtevkih praviloma ni v parkirnini sami, ki običajno znaša le nekaj evrov, temveč v stroških izterjave, ki so lahko tudi več desetkrat višji od glavnega zneska. Prav to nesorazmerje pri mnogih vzbudi dvom, ali so takšne zahteve sploh zakonite in kako naj se nanje odzovejo.
Če parkirnina res ni bila plačana, je osnovno izhodišče preprosto: smiselno je poravnati glavni znesek. Ključno vprašanje pa je, komu. Parkirnino je priporočljivo plačati neposredno upravljalcu parkirišča oziroma podjetju, ki jo je zaračunalo, ne pa odvetniški pisarni ali celo na osebni račun odvetnika, kot se včasih zahteva. Plačilo odvetniku namreč pomeni, da se denar najprej poračuna s stroški izterjave, šele nato z glavnico. To lahko vodi v nenavadno situacijo, ko parkirnina formalno sploh ni poravnana, dolg pa ostane odprt.
Kot opozarja mag. Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo, stroški izterjave praviloma bremenijo tistega, ki je izterjavo naročil, ne pa dolžnika. Odvetniške stroške lahko posamezniku zakonito naloži šele sodišče, in še to le, če presodi, da so bili potrebni in sorazmerni. V praksi sodišča stroškov opominov in podobnih dopisov pogosto sploh ne priznajo. Povedano drugače; če ste prejeli kazen za napačno parkiranje, ki znaša na primer osem evrov, v dopisu pa vam želijo zaračunati še stroške obdelave vaših podatkov, kar lahko nanese več kot 200 evrov, ste dolžni poravnati zgolj osem evrov kazni.
Pomembno je tudi vprašanje časa. Če je od domnevnega prekrška minilo leto ali dve, je treba preveriti, ali terjatev sploh še obstaja oziroma ali ni že zastarala. V številnih primerih se izkaže, da se zahtevek opira predvsem na pritisk in strah pred dodatnimi stroški, ne pa na trdno pravno podlago.
Če je zadeva nejasna ali sporna, je smiselno zahtevati dodatna pojasnila in dokazila ter se poskusiti dogovoriti za razumno rešitev, denimo za plačilo parkirnine brez stroškov. Kadar je zahtevek utemeljen, pa je kazen priporočljivo poravnati in potrdilo o plačilu skrbno shraniti. Zaradi nepreglednih evidenc se namreč dogaja, da vozniki kljub plačilu prejmejo dodatne opomine.
Kazni iz tujine tako niso nekaj, kar bi bilo smiselno preprosto prezreti, a tudi ne nekaj, kar bi bilo treba plačati brez preverjanja. Med strahom in brezbrižnostjo je prostor za razmislek – in za nekaj zdrave pameti.
