Če bi z vidika evropskega voznega parka ocenjevali tiste drugod po svetu, bi glede velikosti vozil izstopala dva – ameriški in japonski. Prvi kakopak po ogromnih terencih in poltovornjakih, drugi pa po malčkih, ki nemalokrat delujejo kot pomanjšane verzije običajnih vozil, zaradi česar jim mnogi malce poniževalno pravijo tudi klovnovski avtomobili. A dejansko gre pri omenjenih za štirikolesnike, ki jih na Japonskem uvrščajo v skupino tako imenovanih avtomobilov kei, kar je krajše za keidžidoša in bi v približnem prevodu pomenilo lahek avtomobil.
Precej velik avtomobilski zanesenjak ali japonofil mora biti posameznik, da mu kaj povedo imena, kot so suzulight, subaru 360, suzuki fronte, mitsubishi minica, daihatsu fellow, honda vamos, subaru rex, honda today, daihatsu leeza, suzuki cappuccino in honda N-box. Pri čemer smo našteli le delček priljubljenih avtomobilov kei v zadnjih več kot 60 letih. Da, ideja o majhnih avtomobilih se je na Japonskem pojavila že kmalu po drugi svetovni vojni, cilj pa je bil, da bi si jih ob davčnih olajšavah in nizkih stroški lastništva lahko privoščile množice in bi hkrati njihova proizvodnja pomagala tudi takrat zlomljenemu gospodarstvu.
Razcvet po začetnih težavah
Prve kriterije, po katerih se lahko določen štirikolesnik označi kot kei avto, je japonska vlada začrtala že leta 1949, da vse skupaj ni že na začetku steklo, kot so si bili zamislili, pa so bila kriva preveč striktna določila. V naslednjih dveh letih so jih zato dvakrat zrahljali, odločilnega pomena pa je bila tretja sprememba leta 1955, ki je nato obveljala več kot dve desetletji. Po njej so bili lahko avtomobili, da so spadali v kategorijo kei, dolgi največ tri in široki 1,3 metra, motor pa je imel lahko največjo prostornino 0,36 litra. To pa so že bili pogoji, ki jim je z različnimi modeli brez težav zadostila večina proizvajalcev, in sledil je razcvet, katerega začetniki so bili denimo subaru 360, prvi množično proizvajani kei avto, ki so ga med letoma 1958 in 1971 izdelali skoraj 400.000 primerkov, ali pa različni modeli Suzulight, kot je bilo med letoma 1955 in 1969 ime Suzukijeve znamke, pod katero so tržili avtomobile kei.
Če so bili ti avtomobili na začetku precej špartanski, so v 60. letih postajali vedno bolj sofisticirani. Tako se je v modelu honda N360 leta 1968 prvič v kei avtu pojavil samodejni menjalnik, nekatere športne različice, kot je bila najprej honda Z GS leta 1970, pa so dobile diskaste zavore. Prav tako so proizvajalci iz motorjev iztisnili vedno več, tudi denimo 40 konjskih moči (29 kW) Daihatsu v modelu fellow max SS leta 1970. Istega leta je prodaja avtomobilov kei na Japonskem dosegla že številko 750.000, zaradi česar so oblasti zavohale denar in zmanjševale olajšave. Kar pa je imelo nasprotni učinek…
Najraje jih imajo starejši
V naslednjih letih je namreč prodaja strmoglavila, zato so sredi 70. let po več kot 20 letih uvedli nova pravila, kriteriji pa so se nato spremenili še nekajkrat – po zadnji spremembi je lahko avto dolg največ 3,4 metra, širok 1,48 in visok dva metra, kar je tudi edina lastnost, ki je enaka že od začetka, torej več kot 60 let. Moč motorja je medtem omejena na 63 konjev (47 kW). »Zaradi vseh omejitev je oblikovanje kei avtomobilov toliko večji izziv in prava umetnost. Pristop mora biti povsem drugačen, predvsem pa je zabavno, da lahko oblikujemo avtomobile vseh vrst, le na dimenzije moramo paziti,« je pred kratkim v nekem intervjuju povedal oblikovalec Agri Bisono.
Omenjeni »avtomobili vseh vrst«, med katerimi redki najdejo pot že v bližnje azijske države, še manj pa kam dlje, sicer pomenijo ravno to – da med avtomobili kei najdemo tako dvosedežne športnike kot male limuzine, pa tiste s prisekanim zadkom, škatlaste enoprostorce in mini športne terence. Pomembno je le, da ustrezajo merilom, prepoznamo pa jih tudi po posebnih rumenih (osebna vozila) ali črnih (gospodarska) registrskih tablicah. V vsakem primeru pa so še naprej izjemno priljubljeni, saj predstavljajo skoraj tretjino vseh prodanih avtomobilov. Njihova cena se začne pri okrog 7500 ameriških dolarjev, pri čemer je v zadnjem času najbolj priljubljen Hondin škatlasti malček N-box. Le nekaj se je spremenilo. Če so bili avtomobili kei včasih najbolj priljubljeni med mladimi in mladimi družinami, so zdaj njihovi kupci večinoma starejši, saj so enostavnejši za vožnjo. Preskok je opaziti tudi pri oglasih, v katerih so se prej ob kei avtomobilih pojavljali mladeniči, v zadnjem času pa upokojenci. »Ne želimo si, da bi bili starejši ljudje omejeni na življenje v okolici domov, ker ne morejo nikamor. Radi bi, da bi ostali mobilni kar se da dolgo. In če to lažje dosežejo z našimi malimi avtomobili, toliko bolje,« je na to temo povedal Hondin inženir Hideaki Takaiši.
