Ko pomislimo na romunsko avtomobilsko industrijo, se večini v spomin prikrade neuničljiva, a špartanska dacia 1300, tista vzhodna »sestra« renaulta 12, ki je desetletja dominirala na cestah od Bukarešte do Temišvara. Zgodba o motorizaciji Romunije pa se je začela z nekim drugim modelom in sanjami v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Nicolae Ceaușescu je prevzel oblast in ko ni izvajal genocida nad vzhodnoevropsko populacijo medvedov, je želel svojo državo industrializirati z vrtoglavo hitrostjo. Eden ključnih ciljev je bil ustvariti »nacionalni avtomobil«. Ker pa Romunija ni imela tradicije, kaj šele znanja za razvoj lastnega vozila, so se, kot se to pač počne, odločili za nakup licence.
Leta 1966 so razpisali natečaj. Na mizi so bile ponudbe velikanov, kot so Fiat, Alfa Romeo, Austin in Peugeot. Zmagal je Renault. Odločitev ni bila deloma politična. Romuni so izraziti frankofili, Bukarešte se je nekoč prijelo ime »mali Pariz«, tudi sicer pa se je država pogosto videla kot mlajšo latinsko sestro velike Francije, ujeto med Slovane, Madžare in Turke. To se pod Ceaușescujem ni spremenilo. Kljub temu zgolj politične vezi niso bile dovolj. Ceaușescu naj bi se najbolj zagrel za Alfo Romeo, a so italijanske načrte prekrižali Francozi. Domnevno naj bi renaultovci tik pred zdajci v Romunijo skrivaj dostavili in predstavili model renault 12. Ta je diktatorja navdušil in odločitev je padla.
Ker je bil model renaulta 12 (kasneje dacie 1300) še v razvoju, so Tovarni avtomobilov Pitești (UAP) sprva namenili prehodni model, na katerem bi se delavci učili obrti. Izbira je padla, da bo to renault 8, ki je iz romunske tovarne prišel kot dacia 1100.
Ples z zadkom
Dizajn dacie 1100 je bil otrok svojega časa – škatlast, funkcionalen in brez nepotrebnih oblin. Oblikoval ga je legendarni Philippe Charbonneaux. Avtomobil je imel značilno triprostorsko zasnovo, ki je v 60. letih delovala moderno. V nasprotju z večino vzhodnoevropskih avtomobilov tistega časa, ki so tehnično zaostajali, pa je bila dacia 1100 na določenih mestih presenetljivo napredna. Imela je celo kolutne zavore na vseh štirih kolesih.
Poganjal jo je 1,1-litrski vrstni štirivaljni motor. Motor je imel 46 konjev (34 kW), kar je pri teži okoli 760 kilogramov zadoščalo za hitrost okoli 133 km/h. Menjalnik je bil ročni, štiristopenjski. Izkušnjo vožnje pa je zaznamovalo zlasti to, da je bil motor zadaj in da je bil pogon prav tako na zadnji kolesi. Če ne bi bil, bi lahko šlo marsikaj še bolj narobe.
Vožnja dacie 1100 je bila posebno doživetje. Ker je bil motor nameščen povsem zadaj, rezervoar za gorivo je bil prav tako v zadnjem delu, nos avtomobila pa izjemno lahek, je bila povsem neuravnotežena. To je sicer pomenilo lahkotno krmiljenje, a hkrati tudi precejšnjo nestabilnost pri visokih hitrostih ali v bočnem vetru.
»Avto ni bil stabilen, zlasti ne pri visokih hitrostih,« je na portalu carsurvay.org zapisal lastnik modela iz leta 1970. »Sprednji sedeži niso bili udobni, zlasti ne sovozniški. Motor se je poleti pregreval.« Je pa dodal, da je motor vsakič vžgal iz prve. To je potrdil tudi drugi lastnik. »Avto je pripadal dedku, ki ga je pustil propadati sedem do osem let. Ko sem ga prevzel, mu nalil olje, očistil svečke in vstavil nov akumulator, se je avto zagnal v prvem poskusu,« je zapisal. »Rezervni deli so zelo poceni, je pa nekatere težko najti. Ko sem avto popravil, z njim nisem več imel problemov.«
Na spolzki podlagi je zadek vozila zelo rad ušel. Izkušeni vozniki se ob tem nemara zabavajo, neizkušeni Romuni pa so pogosto končali v jarku. Neuravnoteženost vozila, z vso težo na pogonskih kolesih, pa je hkrati dacii 1100 omogočila, da je pozimi ali v blatu zlezla v klanec tudi tam, kjer so drugi obtičali.
Prebrisani diktator
Delo v romunski tovarni sicer ni bilo sila zahtevno. Dele so sprva pošiljali iz Francije, v Romuniji so jih zgolj sestavljali po navodilih in nato prebarvali. S tem je povezana tudi urbana legenda, da so francoski inženirji, ki so nadzorovali zagon tovarne, za »predsedniški avto« izbrali primerek, ki je bil sestavljen s kirurško natančnostjo. Za balkanskega diktatorja je bila to preveč očitna finta. Ob odprtju tovarne je menda presenetil vse prisotne in začel odpirati pokrove motorjev, prtljažnikov ter preverjati tesnila na vratih naključnih avtomobilov na liniji. Za dobro režimsko mero je bilo legendi dodano še, da je to počel, ker se je želel prepričati, da »ljudski« avtomobili niso nič slabši od tistega, ki so mu ga podarili. Kakor koli že, na koncu so imeli vsi težave z rjo, tako kot evropski avtomobili tistega obdobja nasploh.
Proizvodnja dacie 1100 je trajala le štiri leta, od leta 1968 do 1972. V tem času je bilo izdelanih 37.546 primerkov. Ko so začeli proizvajati dacio 1300, pa je spomin nanjo hitro zbledel.
