Posebno za dizelske motorje se zdi, da jim je odklenkalo, kajti število evropskih mest, ki napovedujejo omejitev zanje, je iz meseca v mesec več. O tem in še čem smo se pogovarjali s predsednikom Društva za soustvarjanje trajnostne družbe Davidom Mrvarjem.
Se bodo prevozna sredstva prihodnosti premikala na elektriko, bencin ali vodik? Kdaj bo jasno, v katero »pogonsko« smer bo šla avtomobilska industrija?»Nihče ne more natančno predvideti razvoja pogonskih tehnologij v prihodnjih desetletjih. Morebiten izum novega, zmogljivejšega hranilnika električne energije lahko v trenutku spremeni vse. A zdaj se zdi najpomembnejše ohranjanje znosnih življenjskih razmer v lastnem okolju. Da bi to dosegli, je treba hitro in učinkovito zmanjšati delež porabe dizelskega goriva, ki poleg izpustov toplogrednih plinov predstavlja veliko grožnjo našemu zdravju. Slovenci se zanesljivo sami od sebe ne bodo odpovedali dizlu, ki je priljubljen zaradi nižje cene goriva in manjše porabe pri vožnji. Če bi evropska komisija in države članice EU sprejele modre odločitve in ukrepe, ki bi zaščitili naše zdravje in okolje, bi bila cena dizla v Evropi že dolgo precej višja ob bencina, v mestih bi bila prepovedana uporaba dizelskih motorjev. Denar, pridobljen z višjimi dajatvami na dizel, pa bi bil namensko porabljen za razvoj novih tehnologij, učinkovitega javnega prometa, privlačnih sistemov souporabe električnih vozil in dodatne spodbude državljanom za nakupe čistejših vozil.«
Verjetno tudi bencin ni nedolžen za okolje?»Seveda ne. Zdravju je sicer manj škodljiv kot dizel, je pa kot fosilno gorivo zaradi izpustov toplogrednih plinov še vedno problematičen za ohranjanje ustreznih podnebnih razmer. Z nafto pa povezujemo tudi druge okoljske in družbene probleme, saj so izlitja ob nezgodah na vrtinah in s tankerji velik ekološki problem, velik del z nafto bogatega sveta pa postaja žrtev kapitalskih iger velikih korporacij.«
Norveška za vzor
Kaj pa pogon na vodik?»Večina nevtralnih strokovnjakov meni, da je zaradi tehničnih problemov, majhne učinkovitosti in neekonomičnosti to slepa ulica. Vodik kot shranjevalnik električne energije sicer ponuja eno prednost pred baterijami, hitrejše polnjenje, pa še ta se iz leta v leto zmanjšuje zaradi vse boljše infrastrukture in zmogljivejših baterij. Evropska unija, Kitajska in velik del drugih držav vidijo prihodnost pogonske energije v elektriki. Evropa je geografsko precej majhna celina, razdalje niso velike, zato je že danes premagovanje razdalj med državami z električnimi vozili ne le mogoče, temveč z napredkom baterij in infrastrukture za polnjenje vse primerljivejše z uporabnostjo vozil na fosilna goriva. Včasih imam občutek, da v Ljubljani zgolj sledijo pozitivnim direktivam Bruslja. Smo majhna država. Slovenci prevozimo povprečno 40 kilometrov na dan. Imamo razmeroma kakovostno električno omrežje in dovolj virov za proizvodnjo vse potrebne električne energije. Na podlagi teh dejstev bi lahko podobno kot Norveška z odločnejšimi ukrepi postali vzor drugim, sebi pa zmanjšali ogromne stroške z uvozom nafte in na zdravstvenem področju.«
Kako dobiti toliko elektrike, da bi se vozni parki po državah nemoteni polnili?»Elektrike je že danes dovolj. Za povprečno vozilo, ki prevozi približno 40 kilometrov na dan, potrebujemo do največ 7 kWh električne energije na dan. Večino električnih vozil bi polnili čez noč, kar bi pozitivno vplivalo na ves elektroenergetski sistem, ki bi lahko za nočno polnjenje ponudil nižje cene odjema električne energije. Zakaj? Predvsem v nočnem času, ko morajo elektrarne zmanjševati svojo moč zaradi premajhnega odjema oziroma je energija iz sosednjih držav pogosto celo brezplačna.
Z učinkovitim (cenejšim) javnim prometom, učinkovito souporabo vozil bi se število registriranih vozil lahko precej zmanjšalo. Spodbuden je trend med mladimi, ki si ne želijo biti lastniki avtomobila, temveč ga najeti le, ko ga potrebujejo. Uvedba novih, predvsem dinamičnih cenovnih tarifnih razredov električne energije, ki bi se močneje razlikovali v ceni, bi lahko še bolj spodbudila ljudi, da avtomobile in druge večje porabnike energije priključijo na omrežje takrat, ko je to za omrežje najprimerneje oziroma celo zaželeno. S tem bi lahko bolj izenačili odjem skozi vseh 24 ur dneva, kar so želje vsakega upravljavca omrežja. Uvedba pametnih omrežij, v katerih bi lahko baterije električnih vozil služile kot ogromen zalogovnik energije, ki se polni ob viških in oddaja energijo v konicah porabe, zagotavlja optimalno izkoriščenost omrežja in večjo uporabo nestalnih obnovljivih virov energije. Z uvedbo električnega voznega parka bi lahko milijardo, ki jo danes letno porabimo za uvoz naftnih derivatov za pogon osebnih vozil, vložili v polnilno infrastrukturo, slovensko energetiko, zdravje, šolstvo in druga področja.«
Od Prekmurja do Pirana
Ali bo elektrika, če bo množično poganjala promet, v prihodnosti dražja? Bo s tem cena elektrike poskočila tudi za gospodinjstva?»Morda, najverjetneje pa ne, saj se poraba električne energije zaradi polnjenj ne zviša v konicah, temveč takrat, ko je imamo dovolj, pa je ne porabimo, torej ponoči. Že danes imamo možnost, da s svojimi, predvsem sončnimi elektrarnami, proizvedemo dovolj energije za svojo lastno gospodinjsko uporabo, vključno s potrebo po ogrevanju s toplotno črpalko in za pogon dveh električnih avtomobilov. Seveda to ni uporabno za vse, je pa zaradi razpršene poseljenosti in velikega deleža lastniških hiš pomemben dejavnik za samooskrbo z energijo. Menim celo, da bo zaradi napredka pametnih omrežij, samooskrbe in večjih shranjevalnikov energije cena elektrike ostala na sedanji ravni ali pa bo še nižja. Drugo vprašanje je, ali bo država želela izpad trošarin iz naftnih derivatov prenesti na višje trošarine za elektriko. Potrebe po tem ni, saj so prihranki, ki jih prinaša e-mobilnost na drugih področjih, mnogo večji, kot bi znašal izpad prihodkov od nafte.«
Kako se bodo razvile hitre polnilnice na avtocestah, da bomo lahko potovali tudi do oddaljenih točk?»Hitre polnilnice potrebujemo in uporabljamo slovenski lastniki električnih vozil zelo redko, saj zmogljivost najcenejšega električnega avtomobila zadošča za pokrivanje dnevnih potreb povprečnega voznika. Slovenske polnilnice na avtocestah imajo trenutno povprečno 0,9 obiska, se pravi manj kot en obisk na dan. V prihodnje bo potreb še manj, saj so baterije vse večje in s tem doseg električnih avtomobilov iz leta v leto precej daljši. Če smo bili leta 2012 zadovoljni s 16 kWh zmogljivosti, omogočajo vozila, ki bodo letos v naših salonih, shranjevanje več kot 60kWh, kar je dovolj za pot od Murske Sobote do Pirana.«
Tisti, ki živijo v hiši, imajo že zdaj ugodne pogoje za polnjenje električnega avta. Kako se bo to rešilo v stanovanjskih blokih v mestih?»Prebivalci strnjenih blokovskih naselij so zagotovo v slabšem položaju. Spremembe gradbenih predpisov, ki zavezujejo vlagatelje in projektante k obvezni predpripravi polnilne infrastrukture za prihodnje stanovalce novih naselij, lahko težave zelo omilijo. Za obstoječa blokovska naselja pa še ni poenotenih rešitev. V bližnji prihodnosti se bodo zagotovo razvile prve uspešne prakse tudi na tem področju. Po drugi strani pa strategije razvoja prometa predvidevajo umik avtomobilov iz mest. Stanovalci mestnih blokovskih sosesk bi lahko pridobili učinkovitejši javni promet, ki se mu lahko pridružijo ponudniki storitev souporabe električnih vozil. Že danes pa poznamo primere stanovalcev stolpnic, ki polnijo vozila izključno pri javni infrastrukturi med obiskom trgovine, gledališča, spet drugi na delovnem mestu. Nekateri so v soseski našli lastnika hiše, ki jim omogoča vsakodnevno polnjenje iz svojega priključka in mu za to plačajo dogovorjeno odškodnino. Za vsak navidezno nerešljiv problem se najde rešitev.«
Se bo domet električnih avtomobilov že v bližnji prihodnosti lahko izenačil z dometom vozila na bencin?»Zagotovo gredo trendi v to smer. Evropski proizvajalci predvidevajo, da se bosta po dometu in cenah električni in klasični avtomobil enakega razreda izenačila okoli leta 2025.«
Kaj pa cene električnih avtomobilov? Zdaj so visoke.»Nasprotno. Cene so dovolj nizke, da v številnih primerih na neki način lastniki dobijo avtomobil celo zastonj. Da, trditev je videti nemogoča, a drži. Naj navedem dva tipična primera. Janez Novak se vozi 40 kilometrov v službo vsak dan v eno smer. Za prihod na delo prejme od delodajalca 200 evrov nadomestila. Kredit za rabljen električni avto, ki zadošča za njegove potrebe, ga brez pologa stane 100 evrov. K temu doda še 25 evrov za elektriko. Torej je strošek za avto zgolj 125 evrov. V primeru nakupa novega avtomobila je znesek obroka posojila 150 evrov. Torej lahko rečemo, da mu tako vozilo kot potrebno energijo dobesedno plačuje delodajalec, pa še mu ostane nekaj malega vsak mesec.
Njegova žena Mojca se vozi 120 kilometrov v eno smer vsak dan, zato je bilo delodajalcu ceneje kupiti električni avto, ki ga je Mojci dal v uporabo. Mesečni kredit znaša enako manj kot 200 evrov, prej je plačeval za Mojčine potne stroške več kot 400 evrov na mesec. Če k temu prištejemo razne oprostitve, izredno nizke cene vzdrževanja, uporabo za zdaj še brezplačne infrastrukture za polnjenje in druge ugodnosti, lahko trdim, da je strošek lastništva že danes mnogo nižji pri električnem vozilu kot pri primerljivo veliki in opremljeni bencinski različici.«
