Iz dimnika se je kadilo, do vhoda je vodila gaz. Za vhodnim portalom nas je najprej sprejela črna kuhinja, za vrati pa je v sodobni kuhinji lastnica Slavica Peternel ravno podtaknila drva v štedilnik. Kljub majhnim okencem, zaščitenim z železnimi rešetkami, se je dnevni prostor bohotil v svetlobi, velika krušna peč pa nam je takoj dala vedeti, kdo je glavni v hiši.
Domačija stoji v spomeniško zaščitenem delu vasi Brode v Poljanski dolini in že vsa stoletja iz roda v rod prenaša ime prvega uradno omenjenega lastnika – Urbana Vodnika. Zanimivo je, da se je vsa ta stoletja pri hiši ohranjal tudi priimek. Niz je prekinila šele sedanja lastnica, česar pa si ne žene preveč k srcu, saj je hiši z obsežno obnovo podarila še najmanj kakšno stoletje obstoja. Leta 2008 jo je podedovala po očetu, svoji teti Julijani Vodnik, ki je zadnja živela na domačiji, pa obljubila, da jo bo nekoč obnovila.
»Ta kmetija je v škofjeloškem urbarju prvič zapisana leta 1560. Po vsej verjetnosti je tu tedaj stala le manjša lesena stavba, ki so jo nato skozi stoletja dograjevali v dolžino, višino in širino ter ji prizidali še kaščo, kozolec in hlev. Nekdaj je bila to ena bogatejših domačij na tem koncu, o čemer pričata tudi dve freski na hiši. Pokojni sosed mi je pripovedoval, da so pri hiši vedno imeli veliko orodja, ki ga nikjer drugje ni bilo,« je zgodovino hiše povzela lastnica, sicer upokojena učiteljica geografije. Razkrila je, da so na domačiji v prejšnjem stoletju posneli del filma Ljubezen nam je vsem v pogubo, za hišo so imeli vse pripravljeno tudi za snemanje filma o dražgoški bitki, a je zanj še pred prvim posnetim kadrom zmanjkalo denarja. Z domačijo je zelo verjetno povezan frančiškanski duhovnik Hugo Vodnik, ki je bil v 18. stoletju predlagan celo za svetnika, od tu izvira tudi Simon Šubic, ki je bil profesor za eksperimentalno fiziko na univerzi v Gradcu. Domačijo je redno obiskoval, v Brodeh in naokrog je bil poznan kot Vrbanov profesor. Umrl je leta 1903. »Do sebe je bil pretirano varčen, medtem ko je svoje sorodnike doma finančno podpiral,« zna o njem povedati sogovornica.
Strop, ki bo kmalu dopolnil pol tisočletja
Vse te zgodbe je vseh skoraj petsto let opazoval lesen strop, ki se je ohranil do danes. Slavica Peternel nas je odpeljala v najstarejši del hiše, kjer imata danes pod petsto let starimi tramovi častno mesto spalnica in kopalnica. Iskreno je priznala, da jo je pred odločitvijo o prenovi pošteno skrbelo in so se neprespane noči seštevale. Bila je ena redkih, ki so verjeli v prenovo, bili so tudi trenutki, ki so jo navdajali z obupom, a po petih letih se je v hišo, ki bi jo večina mojstrov najraje porušila, le vselila. Zasmejala se je, da se tukaj počuti tako dobro, da se nima namena nikamor več seliti.
Ko je listala med fotografijami, ki so jih posneli med prenovo, se je šele pokazalo, v kako slabem stanju je bila hiša. Reševali so jo le dobri temelji in Slavičina vztrajnost. »Kot otroku mi hiša sploh ni bila všeč, bila je stara in razmajana, a z odraščanjem se spreminja tudi odnos do dediščine in do hiše, v kateri se je rodil moj dedek. Ta hiša je imela zadnjih sedemdeset let srečo v nesreči. Dedek se je poročil na drug konec vasi, tukaj so živeli strici in tete, ki pa se niso lotevali nobenih prenov. Če bi se jih, se hiša zagotovo ne bi ohranila v tako izvirni obliki,« je prepričana.
Osrednji prostor krasi lesena poslikana skrinja iz leta 1854, v črni kuhinji je stara mentrga, ki je v hišo prišla z drugega konca vasi, izdelal pa jo je Slavičin dedek po drugi krvni liniji. V kopalnici visijo zavese, sešite iz prta, ki ga ji je nedokončanega zapustila teta, v spalnici je pohištvo njene babice, okvirji starih slik zdaj uokvirjajo ogledala. »Skozi predmete sem tako v hišo vrnila ljudi, ki so na domačiji nekdaj živeli,« je pristavila. Leta 2018 je za obnovo prejela tudi priznanje Šole prenove, ki ga za zgledno obnovljeno zaščiteno dediščino podeljujejo Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Združenje zgodovinskih mest Slovenije in Fakulteta za arhitekturo.
