Z decembrom prihaja obdobje praznovanja, ko se leto počasi poslavlja, ulice in trgi pa zažarijo v prazničnih lučkah. December je brez dvoma najbolj čaroben mesec, saj z adventom prinaša pričakovanje in toplino božiča, ko se zberemo z najdražjimi, si izmenjamo darila in skupaj uživamo v prazničnem vzdušju. Tudi v času socializma, ko javno praznovanje božiča ni bilo dovoljeno, so se ljudje tiho zbirali v krogu družine, negovali običaje in ohranjali prazničnega duha, ki je prinašal občutek povezanosti in miru. V prednovoletnem času so trgovine, okrašene s papirnatimi verigami, snežinkami iz vate in pisanimi lučkami, privabljale kupce, ki so izbirali voščilnice, igrače, sani, smuči in drsalke, sladkarije, okraske za dom …
Na ljubljanski tržnici in v trgovinah je v decembrskih dneh zavladalo živahno vzdušje, saj so kupci pred božičem in silvestrovim skrbno izbirali živila za praznično mizo. Takratna kulinarika je temeljila na preprostosti. Jedilniki so bili zasnovani na sezonskih sestavinah, ki so bile dostopne na trgu, v prodajalnah in domačih kleteh in shrambah. Ker je v trgovinah marsičesa primanjkovalo, so gospodinje dobrote pripravljale kar same – od marmelad in potic do medenjakov, kruha in piškotov. Tudi način nakupovanja je bil drugačen kot danes.
V povojnih časih večina živil, ki so bila na voljo, ni bila pakiranih. V postrežnih trgovinah so bile moka, sladkor, sol, riž, fižol, zdrob, ječmen, testenine in bomboni shranjeni v velikih posodah, iz katerih so prodajalci odmerili želeno količino, jo stehtali in nasuli v papirnate vrečke. Olje, kis, malinovec, vino, petrolej za svetilke so trgovci točili v posode, ki jih je kupec prinesel s seboj. Po nakupih so ljudje najpogosteje hodili s pletenimi mrežami, ki so bile trpežne in večkrat uporabne. Prodajalec, oblečen v delovno haljo, je na papirnato vrečko z navadnim svinčnikom, ki ga je imel zataknjenega za ušesom, napisal račun. Vse evidence so se vodile ročno.
Prvo samopostrežno trgovino odprli v Ljutomeru
Sčasoma so se v mestih začele odpirati samopostrežne trgovine, ki so v vsakdanje nakupovanje prinesle svežino, večjo preglednost ponudbe in večjo samostojnost kupcev. Ljudje so lahko blago sami vzeli s polic, ga pretehtali in primerjali ter se nato napotili k blagajni, kar je pomenilo popolnoma nov pristop k nakupovanju. Prva samopostrežna trgovina v Sloveniji je bila odprta 1. avgusta 1958 v Ljutomeru, v ljubljanskem Kozolcu pa so prvo prodajalno te vrste odprli 27. novembra 1959. Julija 1961 je Prehrana, največja slovenska trgovska veriga, ki se je pozneje preimenovala v Emono, v Cigaletovi ulici v Ljubljani odprla prvi supermarket v tedanji državi. Samopostrežna trgovina Prehrana, ki je imela prvo izložbeno okno, je strankam ponujala blago iz vse Jugoslavije in tujine.
Prva veleblagovnica v Ljubljani, kombinacija luksuznega trgovskega centra in modernega načina nakupovanja po vzoru Londona, Pariza ali Dunaja, zgrajena leta 1903, je bila Urbanc pri Tromostovju. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana, spremenjena v trgovino Tkanina, Merkur, Centromerkur, Emporium. 11. decembra 1961 so odprli Modno hišo, največ kupcev pa se je po prvih tekočih stopnicah pri nas prevažalo v prednovoletnem času – 29. in 30. decembra 1961. Prvo samopostrežno veleblagovnico v Sloveniji Namo, s skrajšano različico imena Narodni magazin, z bogato ponudbo oblačil, obutve, galanterije, igrač, živil in delikates, kozmetičnih in tobačnih izdelkov in časopisov, so odprli 28. aprila 1965.
Pravi nakupovalni velikan pa je postal Maximarket, ki so ga odprli 24. novembra 1971. Šlo je za eno največjih veleblagovnic v južni Evropi, kjer je bilo mogoče kupiti vse – »od šivanke do lokomotive«. Maximarket je že v prvem tednu obiskalo kar 83.000 ljudi, med njimi tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito s soprogo Jovanko. Veleblagovnica je hitro postala simbol prestiža, s sodobno ponudbo, ki je kupcem ponujala najnovejše modne trende. Kot prva pri nas je uvedla živo izložbo, ki je privabljala radovedne poglede mimoidočih. Ko je Maximarket leta 1973 kot prvi v prestolnici začel v lastni pekarni peči svež dišeč okusen kruh, so se pred pekarniškim pultom dan za dnem vile dolge vrste kupcev, ki so se še podaljšale v prazničnih dneh. V podhodu med Gosposvetsko in Slovensko cesto, kjer je danes ena od enot knjižnice Otona Župančiča, je v obdobju Jugoslavije delovala še ena veleblagovnica, imenovana Supermarket.
V času gospodarske krize ob koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let, ko je v trgovinah primanjkovalo številnih osnovnih dobrin, so se mnogi odpravili po nakupih v Trst, Gorico, Beljak, Celovec in Gradec, kjer so lahko kupili izdelke, ki jih doma ni bilo ali so bili čez mejo občutno cenejši. Kljub omejitvam in skromnejši ponudbi so družine znale iz tistega, kar so imele, ustvariti toplo praznično vzdušje ter prijetno božično in silvestrsko druženje. Prazniki so bili preprosti, a pristni, prežeti z medsebojno bližino in iskrenim veseljem. V tem duhu vsem našim bralcem želimo mirne in lepe praznike ter srečno in zdravo novo leto, polno topline, medsebojnega razumevanja in prijetnih trenutkov z najdražjimi.
