Boks je bil vedno plemenit šport, pravijo. Po svoje celo več kot le šport. Bil je prizorišče razrednih bojev, prostor za družbene preboje, oder za osebne tragedije in zmage. A v zadnjem desetletju, najbolj izrazito pa po pandemiji koronavirusa, boksarski ringi vse pogosteje postajajo le še oder za cenene spektakle, na katerih se brišejo meje med športom, zabavno industrijo in družbenimi omrežji. Dvoboji, v katerih nastopajo vplivneži, nekdanji prvaki ali boksarji, ki so že zdavnaj končali kariero, namreč polnijo dvorane in pretočne platforme, obenem pa vse bolj sprožajo vprašanje, kaj od tega sploh še je »pravi« boks.
Na eni strani imamo tako imena, kot je Jake Paul, zvezdnik youtuba, ki je postal profesionalni boksar in v zadnjih letih ena najbolj polarizirajočih figur sodobnega športa, na drugi strani legende, kot sta Mike Tyson in Floyd Mayweather, ki se v raznih ekshibicijskih dvobojih vedno znova vračata v ring, čeprav je njuna prava tekmovalna doba že dolgo del zgodovine. Vmes pa se je nekje skorajda že izgubil »pravi« boks, z borci, ki se še vedno borijo za pasove, ne za »klike«.
Teorije zarote
Če začnemo pri prvoomenjenem, Jaku Paulu, ki mu je ravno pred kratkim nekdanji svetovni prvak Anthony Joshua na medsebojnem dvoboju zlomil čeljust, morda ni napak omeniti mnenja, ki ga je v odzivu po dvoboju izrazil eden izmed komentatorjev: »Jake Paul ni največji problem boksa. On je le ogledalo. Pravi problem je, da so pasovi razvrednoteni, pravi borci, ki bi Paula lahko 'pomalicali', slabo plačani, občinstvo pa navajeno instantne zabave.« Jake Paul boksar ni postal po klasični poti. Ni rasel v telovadnici, ni šel skozi amaterski sistem, ni preživljal večerov na lokalnih turnirjih. V ring je vstopil kot že oblikovana medijska osebnost, z milijoni sledilcev in zavedanjem, kako se prodaja zgodba. Prav to pa je razlog, da ga del boksarske javnosti še danes ne jemlje resno – ne glede na to, kako disciplinirano trenira ali kako skrbno izbira nasprotnike.
V zadnjih letih se je Paul namreč meril predvsem z nekdanjimi borci mešanih borilnih veščin in boksarji v poznih letih kariere ali že davno upokojenimi. Ko se je prvič soočil z resnejšim boksarskim izzivom, Tommyjem Furyjem, polbratom boksarskega šampiona Tysona Furyja, pa je izgubil.
Zatem je sicer znova nanizal nekaj zmag, med drugim tudi proti nekdanjemu svetovnemu prvaku Miku Tysonu, a je s tem dvobojem povezanih skoraj toliko teorij zarote kot s tistimi, ki pravijo, da je zemlja ravna in da zlobne elite z letali zaprašujejo naše nebo ter kontrolirajo vreme. Kar nekaj je namreč posnetkov, na katerih se vidi, da bi Tyson Paulu zlahka zadal odločilni udarec in ga nokavtiral, a smer udarca v zadnjem hipu spremeni ali ga ustavi ter Paula zgreši. Nobena skrivnost ni, da Tyson tovrstne dvoboje krvavo potrebuje, potem ko je zapravil vse svoje premoženje, zato so mnogi prepričani, da je bilo to, da bo s Paulom izgubil, dogovorjeno že vnaprej. Anthony Joshua je seveda druga zgodba in dvoboj s Paulom se je pač končal, kakor smo že opisali.
Svet ni eden, svetova sta dva
Prav zato, ker je Mike Tyson eno največjih imen športa v zgodovini, mu mnogi boksarski puristi zamerijo, da se je spustil na to raven, a po drugi strani je jasno, da silnih milijonov ne bi zavrnil domala nihče pri zdravi pameti. Ko je postalo jasno, da je Tyson kljub 59 letom starosti odprt še za kakšen dvoboj, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ljudje iz njegovih krogov in tistih okoli drugega (ali pa celo prvega) največjega boksarskega zvezdnika zadnjih štirideset let, Floyda Mayweatherja mlajšega, staknili glave in se dogovorili za dvoboj. Ta naj bi se tako zgodil že letos spomladi, pri čemer nikomur ni mar, kako smešno bo vse skupaj videti. Boksarja namreč prihajata iz povsem različnih težnostnih kategorij, saj Tyson tehta več kot 100 kilogramov, Mayweather pa jih ima vsaj 30 manj, večini je malo mar tudi za to, kako se bo dvoboj razpletel, važno je le, da se obrne čim več denarja.
Prav denar pa je po mnenju številnih tudi razlog, da se le redko kateri aktivni poklicni boksar drzne javno izraziti negativno mnenje o tako imenovanem »influencerskem« boksu. Kakor koli obrnemo, so dogodki, na katerih nastopajo vplivneži in upokojene legende, večkrat tudi priložnost, da se v ringu predstavijo mlajši borci, ki na tak način dobijo priložnost zaslužiti več, kot bi sicer v več letih klasične kariere. In še nekaj pozitivnega je treba priznati vsemu skupaj – da tovrsten boks, kakor koli cirkusantski že je, prinaša novo občinstvo. To so mladi, ki morda nikoli ne bi gledali dvoboja za naslov svetovnega prvaka v verzijah IBF ali WBC, prek teh spektaklov pa prvič stopijo v stik z boksom kot športom.
No, v zasebnih pogovorih je ton boksarjev seveda drugačen. Pogosta je tako misel, da takšni dvoboji razvrednotijo delo tistih, ki se skozi leta prebijajo po težkih poteh profesionalnega boksa. »Mi treniramo deset, petnajst let, da dobimo priložnost boriti se za naslov. Nekdo drug pa pride z instagrama in ima takoj glavni dogodek večera,« je pred časom dejal eden izmed dokaj uspešnih boksarjev na evropski sceni, ki pa je želel ostati neimenovan.
Trenutna realnost boksa je tako, kakor koli obrnemo, da obstajata oba svetova hkrati. V isti noči lahko gledamo dvoboj vplivneža v razprodani dvorani in hkrati izjemen tehnični obračun dveh anonimnih borcev, ki se borita za obstoj v športu. Razlika je v tem, kateri pride naslovnice. In v katerem se obrne več denarja.
