Bila je zima leta 1952. V britansko prestolnico se je naselil oster mraz. Londončani so, da bi pregnali vlago iz svojih domov, v kamine naložili na tone poceni premoga. Sivi dim se je lenobno dvigal iz tisočerih dimnikov, kar je bil prizor, ki ga je literatura od Dickensa do Arthurja Conana Doyla romantizirala kot neločljiv del melanholične duše tega mesta. Tradicionalna, gosta londonska megla – znana kot »grahova juha« (pea-souper) – je bila nekaj, s čimer se je Anglija pač naučila živeti. Toda tistega 5. decembra megla, ki je obdala mesto, ni prinesla literarne skrivnostnosti. Prinesla je smrt.
Nad dolino Temze se je zasidral anticiklon. Ta je ustvaril popolno temperaturno inverzijo: hladen, stacionaren zrak je ostal ujet pri tleh, nad njim pa je kot neprepusten pokrov obvisela plast toplejšega zraka. Brezvetrje je poskrbelo, da se past ni odprla. Kmalu se je naravna megla pomešala s tisočerimi tonami žveplovega dioksida, sajastih delcev in katrana, ki so bruhali iz domačih ognjišč in industrijskih obratov, posebej v bližnjih predelih Batterseaja in Banksidea.
Zrak je takrat postal tako rekoč oprijemljiv. Dobil je rumenkasto-črn, zlovešč odtenek. Vidljivost se je zmanjšala na vsega nekaj metrov, nato celo po poročilih na nekaj centimetrov, kažejo arhivski podatki britanskega meteorološkega urada UK Met Office.
Mesto slepih
Kar je sledilo, je bila, v jeziku pisateljev, distopična paraliza, ki spominja na romane portugalskega mojstrskega pisca Joséja Saramaga. Promet se je popolnoma ustavil. Dvonadstropni avtobusi so ostali zapuščeni na ulicah, vlaki niso vozili. Zrak je postal tako nasičen s strupi, da je megla prodrla v zaprte prostore. Predstave v gledališčih in kinih so bile odpovedane, saj občinstvo preprosto ni moglo videti platna ali odra. Kriminal se je sicer umiril, saj tatovi niso našli poti do svojih žrtev, so pa zabeležili absurdno tragične prizore iz klavnic na tržnici Smithfield, kjer so se goveda zadušila v lastnih hlevih.
Morda najbolj poetična in hkrati srhljiva podrobnost tistih dni so bili slepi prebivalci Londona. Ker so bili edini, ki so se znali po mestu gibati zgolj s pomočjo sluha in tipa, so prav oni vodili videče, izgubljene in prestrašene Londončane varno do njihovih domov. Svet se je za pet dni obrnil na glavo. Vid je postal neuporaben v mestu, ki je oslepelo od lastnega »napredka«.
Cena ognjišča
Ironija tistih dni je bila kruta. Prav tisto, kar je Londončane grelo in jih ohranjalo pri življenju, torej domače ognjišče, jih je hkrati pobijalo. Respiratorni oddelki bolnišnic so se polnili z neverjetno hitrostjo. Ljudje so umirali zaradi hipoksije, bronhitisa in odpovedi srca, njihove ustnice pa so bile modre zaradi pomanjkanja kisika. Pogrebniki so kmalu ostali brez krst.
Konservativna vlada Winstona Churchilla je sprva poskušala zmanjšati pomen katastrofe, smrtne žrtve pa je pripisala epidemiji gripe. Vendar številke niso lagale. Ko se je megla 9. decembra končno dvignila in je veter znova zavel skozi mesto, je za seboj pustila opustošenje.
Prvotne ocene ministrstva za zdravje so govorile o 4000 mrtvih, kasnejše in sodobnejše raziskave pa so pokazale veliko bolj srhljivo resnico: zaradi neposrednih in zapoznelih posledic izpostavljenosti strupenemu zraku je v tistih zimskih mesecih umrlo med 10.000 in 12.000 ljudi, je poročala medicinska revija The Lancet. Večinoma je šlo za najranljivejše – otroke, starejše in tiste s kroničnimi pljučnimi boleznimi.
Čas za prebujenje
Veliki smog leta 1952 danes velja za eno najhujših okoljskih katastrof v zgodovini, toda hkrati tudi za prelomno točko. Zadušljivo spoznanje, da lahko mesto pobije samo sebe s tem, ko zgolj vzdržuje svoj ekonomski in življenjski ritem, je pretreslo temelje družbe. Šok je bil katalizator za britanski Zakon o čistem zraku (Clean Air Act) iz leta 1956, prvi tovrstni zakonodajni mejnik na svetu, ki je začel regulirati izpuste, spodbujati prehod na brezdimna goriva in umikati umazano industrijo iz urbanih središč.
Veliki londonski smog je pravzaprav pretresljiv feljton o človeški aroganci in krhkosti. V današnjem času, ko se soočamo z globalnimi podnebnimi spremembami in ko velemesta od New Delhija do Pekinga redno tonejo pod rjavkastimi kupolami smoga, je tistih pet decembrskih dni iz leta 1952 pomemben opomin. Narava ni vedno tista, ki udari. Včasih narava preprosto obstoji pri miru in nas prisili, da vdihnemo tisto, kar smo sami ustvarili.
Pridružite se nam naslednjo nedeljo, ko bomo odkrivali spet novo naravno katastrofo.
