5. maj 1957. Nedeljsko jutro. Zrak diši po pomladi, cerkveni zvonovi vabijo k maši. Po pločniku mirne ulice hodita sestrici, 11-letna Joanna in 6-letna Jacqueline Pollock. Sta veseli, oblečeni v najboljše nedeljske obleke. Nenadoma mir razbije krik in zvok lomljenja kovine. Avtomobil, ki ga vozi ženska pod vplivom zdravil, zapelje na pločnik in trči v deklici. Obe umreta na kraju nesreče. Za starša, Johna in Florence Pollock, je to konec sveta. Toda oče John, kljub svoji strogi katoliški veri, kmalu po pogrebu izreče nenavadno, skoraj heretično prerokbo: »Vrnili se bosta. Rodili se bosta znova, kot dvojčici.« Leto kasneje se zgodi nemogoče. Res se rodita dvojčici. In z njima se začne srhljiva serija dogodkov, ki še danes, pol stoletja kasneje, velja za najpomembnejši primer raziskovalcev reinkarnacije.
Zgodba o dvojčicah Pollock pa vendarle ni zgodba iz mistične Indije ali Tibeta, kjer je vera v reinkarnacijo del kulture. Zgodila se je v konzervativni, katoliški Angliji sredi 20. stoletja. In prav to jo naredi tako prepričljivo. Starša nista iskala pozornosti. Pravzaprav je mati Florence goreče zavračala moževo idejo o reinkarnaciji, dokler je dokazi niso stisnili v kot.
Primer je postal osrednji del raziskav dr. Iana Stevensona, psihiatra z Univerze v Virginiji, ki je 40 let zbiral primere otrok, ki se spominjajo prejšnjih življenj. Stevenson je o dvojčicah Pollock zapisal: »To je eden redkih primerov, kjer imamo fizične dokaze – rojstna znamenja, ki ustrezajo poškodbam pokojnikov.«
Prerokba obupenega očeta
Po tragediji leta 1957 je bil John Pollock strt, vendar prepričan v svojo vizijo. Ko je njegova žena Florence znova zanosila, je zdravnik potrdil, da nosi enega otroka. John je vztrajal: »Ne, to sta dvojčici. Joanna in Jacqueline se vračata.«
4. oktobra 1958 je Florence rodila. In res – rodili sta se enojajčni dvojčici, Gillian in Jennifer. Johnova prva napoved se je uresničila. To pa je bil šele začetek.
Znamenja smrti na novorojenem telesu
To pa ni bilo vse. Jennifer je imela na levem boku rjavo rojstno znamenje. Pokojna Jacqueline je imela na istem mestu prav tako znamenje. Njena sestra dvojčica Gillian teh znamenj ni imela.
Skeptiki bi rekli: genetika. Toda enojajčni dvojčki imajo enak DNK. Zakaj bi ena imela znamenja, ki natančno ustrezajo pokojni sestri, druga pa ne?
»To je Marija, to je Suzana«
Ko sta dvojčici dopolnili tri leta, sta začeli govoriti. In takrat se je hiša Pollockovih spremenila v prizorišče duhov.
Starša sta hranila stare igrače pokojnih hčera v škatli na podstrešju. Nekega dne je John prinesel škatlo v dnevno sobo. Gillian in Jennifer, ki igrač nikoli prej nista videli, sta planili po njih.
»Poglej! To je moja Marija!« je vzkliknila ena in pograbila punčko. Druga je vzela plišastega medvedka. Brez oklevanja sta igrače poimenovali z imeni, ki sta jih uporabljali pokojni sestri: Marija in Suzana.
Še bolj srhljivo je bilo to, da sta vedeli, katera igrača je pripadala kateri sestri. »To je darilo za božič,« je rekla Jennifer za igračo, ki jo je pokojna Jacqueline res dobila pod jelko.
Spomin na pošast
Najbolj travmatičen del zgodbe pa je bil njun odnos do avtomobilov. Čeprav sta odraščali v varnem okolju in nista bili nikoli priči nesreči, sta imeli paničen, iracionalen strah pred vozili.
Mati Florence se je spominjala dogodka, ko je v bližini hiše nekdo zagnal motor avtomobila. Dvojčici sta začeli kričati in se oklepati druga druge.»Avto! Avto prihaja po naju!« sta vpili.
John Pollock je poročal, da ju je nekoč našel, kako se igrata nenavadno igro. Ena je ležala na tleh z glavo v naročju druge. Gillian je božala Jennifer po glavi in rekla: »Kri ti teče iz oči. Tam te je udaril avto.« To je bil natančen opis poškodb, ki jih je utrpela pokojna Jacqueline med usodno nesrečo.
Vrnitev v Hexham
Ko sta bili dvojčici stari štiri leta, se je družina preselila nazaj v Hexham (po nesreči so se namreč odselili). Deklici v tem mestu še nikoli nista bili.
Kljub temu sta se vedli, kot da sta prišli domov. Med sprehodom sta staršem kazali pot. »Gremo v park, kjer so tiste gugalnice!« sta rekli in ju vodili po ulicah do kraja, ki ga nista mogli poznati – do parka, kjer sta se igrali pokojni sestri. Prepoznali sta celo šolo, ki sta jo obiskovali Joanna in Jacqueline, čeprav sami tja nista hodili.
Izguba spomina pri petih letih
Zgodba ima zaključek, ki je značilen za skoraj vse primere otrok, ki se spominjajo prejšnjih življenj. Ko sta Gillian in Jennifer dopolnili pet let, so spomini nenadoma zbledeli.
Nehali sta govoriti o drugi mami. Nehali sta se bati avtomobilov. Pozabili sta imena lutk. Postali sta popolnoma običajni deklici, brez kakršnihkoli spominov na tisto usodno nedeljsko jutro v Hexhamu.
Odrasli sta v normalni ženski. Leta 1981, ko je bila Gillian stara 23 let, je v intervjuju priznala, da se ničesar ne spomni, vendar tudi, da verjame očetovi zgodbi. »Preprosto čutim, da je res,« je rekla. Oče John pa je do svoje smrti verjel, da mu je Bog vrnil hčeri, da bi popravil krivico tistega usodnega dne.
Kaj nas uči primer Pollock?
Dvojčici Pollock sta edinstveni, ker predstavljata nekakšen kontroliran eksperiment narave. Enojajčni dvojčici (genetska klona) z različnima rojstnima znamenjima in različnim spominom, ki se ujema z dvema različnima osebama.
Za znanost je to uganka. Psihologi bi rekli, da gre za materinski vtis – teorijo, da lahko močna čustva nosečnice vplivajo na fetus. Florence je žalovala za hčerama, medtem ko je nosila dvojčici. Je njena žalost zapisala spomine v možgane nerojenih otrok? To bi bilo morda še bolj čudežno kot sama reinkarnacija.
Toda ko pogledate fotografije malih Gillian in Jennifer, kako se pri treh letih držita za roke in šepetata o pošasti, ki prihaja po cesti, vas spreleti srh. Morda je meja med življenjem in smrtjo tanjša, kot si upamo priznati. In morda ljubezen – tista obupana, neomajna ljubezen očeta – lahko zgradi most čez to mejo.
Zgodba je še danes deležna precejšnje pozornosti. Nedavno jo je med drugim obudil tudi časnik The Mirror.
