Četudi je marsikdo od domačih obiskovalcev najbrž že tolikokrat obiskal Bled, obhodil jezero, si ogledoval okoliške vile in si ob tem privoščil kremno rezino, da tega niti ne šteje več, je na tej utečeni poti po gorenjskem turističnem biseru morda zaobšel enega od njegovih najlepših delov. Neogotska cerkev, posvečena svetemu Martinu, namreč ni del klasične blejske transverzale, čeprav se je skoraj drži, a dvignjena nad jezero, umeščena pod mogočno grajsko skalo, zahteva samostojen potovalni načrt. Do cerkve z Jezerske promenade vodi pot skozi Zdraviliški park ali z glavne avtobusne postaje skozi vaško jedro zaselka Grad. Pot se vzpenja skozi gozd pod grajsko skalo, kjer se po nekaj minutah hoje priključi Riklijevi poti.
Pozna zima in zgodnja pomlad, ko se na Bled še ne zgrinjajo tako velike množice turistov, je lahko pravi čas za ponovno odkrivanje poznanega kraja in ogled znamenite sakralne arhitekture. Po ogledu arhitekturnih in naravnih vedut si lahko v manjši kavarni Stari farovž ob cerkvi privoščimo topel ali hladen napitek, za daljše izletniške načrte pa je nekdanje župnišče preurejeno v prenočišče z zajtrkom.
Od stare kapele do neogotske cerkve
»Župnijska cerkev svetega Martina, ki stoji na vedutno izpostavljeni lokaciji ob vznožju blejskega gradu, predstavlja najbolj dosledno realiziran primer novogotske sakralne stavbe na Gorenjskem,« so arhitekturne odlike tega sakralnega objekta navedli v odloku o razglasitvi svetišča za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Tam, kjer danes stoji cerkev, je bil sakralni prostor že v daljni zgodovini, saj so prvo kapelo postavili že pred letom 1000. »Starejši pisci nastanek cerkve povezujejo z leseno in kasneje zidano kapelo s kripto. Poleg kapele naj bi v 14. stoletju zgradili manjšo cerkev, kapelo pa naj bi dvignili za nekaj nadstropij in jo spremenili v zvonik,« je zgodovino svetišča v vodniku Župnijska cerkev svetega Martina na Bledu opisal Damir Globočnik. Umetnostni zgodovinar in zgodovinar je tudi navedel, da so staro romarsko cerkev nato v prvi polovici 15. stoletja predelali. Zaradi nevarnosti turških časov pa so v tem stoletju zgradili tudi taborsko obzidje, ki je delno ohranjeno.
V 17. stoletju so cerkev zatem še večkrat prezidali. A ker je bila stara cerkev skozi čas že tako dotrajana, so si blejski župniki prizadevali za gradnjo nove. Za novo svetišče so nastali trije načrti, staro pa so kljub nasprotovanju občine in nekaterih župljanov, ki so se zavzemali za prenovo, leta 1903 podrli.
Neogotsko cerkev, ki so jo na isti lokaciji zgradili med letoma 1903 in 1905, je zasnoval arhitekt J. G. Schmidt, med drugim avtor mestne hiše na Dunaju in vodja obnove dunajske stolnice svetega Štefana.
Od predhodne blejske cerkve je ob gradnji nove ostal le zvonik, ki so mu dodali neogotsko koničasto streho. Gradnjo svetišča je vodil Schmidtov učenec, hrvaški arhitekt Josip Vancaš, ki je sicer največ ustvarjal v Sarajevu in poleg tega precej tudi v Ljubljani in Zagrebu. V Ljubljani se je podpisal pod hotel Union, Mestno hranilnico ljubljansko v Čopovi ulici in Ljudsko posojilnico na Miklošičevi. Plodni arhitekt pa je tako svoj odtis pustil tudi v sakralni arhitekturi nad Blejskim jezerom, saj je zasnovo notranjosti nekoliko dodelal in pripravil načrte za oltarje.
Velika imena arhitekture in umetnosti
Glavni oltar, prižnico in obhajilno mizo je po Vancaševih načrtih izdelal avstrijski mojster Fellner, reliefi evangelistov na prižnici pa so delo nekega graškega podobarja. Stranski oltar, krstni kamen, kropilnica, spovednica in omari za orgle so delo kamnoseške in podobarske delavnice Janeza Vurnika mlajšega iz Radovljice, ki je izdeloval cerkveno opremo v historičnih slogih. Kot je zapisal Globočnik, je Vurnik mlajši veljal za enega najboljših umetnikov historizma, kiparska dela pa je večinoma prepuščal pomočnikom.
Notranjost cerkve, v kateri se tako kot tudi v njeni okolici prepletajo številni slogi in časovna obdobja, je med letoma 1932 in 1937 poslikal Slavko Pengov. Eden najpomembnejših predstavnikov figuralnega slikarstva sredine prejšnjega stoletja pri nas je na Bledu med drugim sicer ustvaril tudi 52-metrsko fresko v Vili Bled, medtem ko je bila poslikava cerkve svetega Martina njegovo najobsežnejše delo za cerkvene naročnike. V svetišču je uporabil tradicionalno tehniko al fresco, torej slikanje na svež apneni omet. Umetniške sledi pa sta v blejski cerkvi med drugimi pustila tudi slikarjeva brata. Kipar Božo Pengov je za nadoltarno menzo izdelal pozlačeni leseni kip Male Terezije oziroma Male Cvetke (redovnice Terezije iz Lisieuxa), veliki lestenec sredi cerkve in nihalna vrata pa sta delo arhitekta Ivana Pengova mlajšega.
Ena od posebnosti cerkve je tudi vrtno znamenje, ki ga je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Marijino znamenje, kot je navedel Damir Globočnik, je nastalo sprva »kot vrtno znamenje za Vilo Epos na Mlinem, ki je bila v lasti zakoncev Eleonore in dr. Stanka Šverljuge, ministra v vladi stare Jugoslavije. Na hrbtni strani Marijinega plašča so grbi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenski grb, ki je v sredini, ima Triglav s šesterokotno zvezdo na vrhu. Avtor kipa je Božo Pengov.« Znamenje so po drugi svetovni vojni prestavili pred župnijsko cerkev.
