Tokrat zgodbo začnimo poleti 1873. V Parizu, prestolnici evropske »belle époque«, vlada izredno stanje. Množice se gnetejo ob bulvarjih, da bi uzrle eksotičnega gosta. Naser Al Din Šah, absolutni vladar Perzije iz dinastije Kadžarov, je prvi iranski monarh v moderni zgodovini, ki je obiskal Evropo. Na prsih nosi diamante, velike kot orehi, njegovi brki so mogočni, njegov pogled pa radoveden. V Parizu odkrije dve stvari, ki bosta zaznamovali njegovo vladavino: fotografijo in balet. Legenda pravi, da so ga kratka krila pariških balerin v operi tako očarala, da je po vrnitvi v Teheran celemu svojemu haremu zapovedal nošnjo podobnih, na videz absurdnih kratkih krilc, imenovanih šaliteh.
Toda ta komična anekdota skriva globoko in tragično resnico. Medtem ko je šah po Evropi kupoval še glasbene skrinjice, fotoaparate in se navduševal nad telegrafom, je bila njegova država doma na robu bankrota. Da bi financiral svoja ekstravagantna potovanja in vzdrževal razpadajoči dvor v novi prestolnici, prašnem Teheranu, se je odločil za najlažjo in hkrati najbolj uničujočo pot. Svojo državo je začel prodajati po kosih.
V 19. stoletju se je svetovna geopolitika precej spremenila. Perzija ni bila več osamljen samozadosten imperij, temveč se je znašla ujeta v primežu dveh neusmiljenih velesil. S severa je pritiskal ruski medved, ki je v krvavih vojnah Perziji že odtrgal bogata kavkaška ozemlja (današnjo Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan). Z juga in vzhoda pa je prežal britanski lev, obseden z varovanjem kronskega dragulja svojega imperija – Indije.
Velika igra
Začela se je tako imenovana velika igra. London in Sankt Peterburg nista želela neposredno kolonizirati Perzije, saj bi to pomenilo medsebojno vojno. Namesto tega sta jo spremenila v tamponsko cono, polzakonito kolonijo, ki sta jo nadzorovala prek podkupnin, groženj in koncesij.
Vrhunec tega ponižanja je bila bržkone koncesija baronu Juliusu de Reuterju (ki je tudi ustanovitelj znane tiskovne agencije) leta 1872. Šah mu je za smešno vsoto predal monopol nad gradnjo vseh železnic, izkoriščanjem vseh rudnikov in gozdov ter upravljanjem državne banke.
Britanski diplomat lord Curzon je to osuplo opisal kot »najbolj popolno in izredno predajo vseh industrijskih virov nekega kraljestva v tuje roke v zgodovini«. Koncesija je bila zaradi besa Rusov in iranskega ljudstva pozneje preklicana, vendar je bil precedens postavljen.
Vendar pa Iranci v nasprotju z mnogimi drugimi niso bili nikoli zgolj pasivne žrtve na šahovnici tujcev. V kavarnah in na teheranskem bazarju je takoj začelo vreti. Intelektualci, ki so brali Voltaira in Rousseauja, so se zavedli, da je absolutna monarhija preživeta. Toda ključni preobrat se je zgodil, ko so ti moderni misleci sklenili zavezništvo z nekom povsem nepričakovanim – z islamsko duhovščino in tradicionalnimi trgovci z bazarja.
Pomembno je tudi leto 1890, ko je šah Britancem prodal popoln monopol nad pridelavo, prodajo in izvozom tobaka. Za narod, ki je vsakodnevno kadil vodne pipe, je bil to neposreden napad na njihov način življenja in njihove žepe. Vodilni klerik tistega časa, ajatola Širazi, je izdal uničujočo fatvo: kajenje tobaka je od danes naprej enako vojni proti bogu.
Sledil je eden prvih in najuspešnejših primerov množične civilne neposlušnosti na Bližnjem vzhodu. Celo šahove žene v palači so razbile svoje vodne pipe in zavrnile kajenje. Dvor je moral kapitulirati in tudi tokrat preklicati monopol. Ljudstvo je spet okusilo svojo moč.
Ta iskra je nekaj let kasneje zanetila plamen. Leta 1906 je izbruhnila ustavna revolucija, ki jo poznajo pod nazivom mašruteh. Iranci niso zahtevali glav obglavljenih monarhov kot Francozi, so pa zahtevali parlament, madžles, vladavino prava in konec tuje dominacije. In za kratek bleščeč zgodovinski trenutek jim je uspelo.
Usodni strel
Da bi v polnosti razumeli ta psihološki prehod iranskega naroda iz stoletij absolutne pokorščine v revolucionarno vrenje, se moramo ustaviti še na prvi majski dan leta 1896. Naser Al Din Šah, ta isti monarh, ki je v Parizu občudoval balerine, se je pripravljal na praznovanje svojega petdesetletnega jubileja vladanja. Bil je najdlje vladajoči perzijski monarh po antiki in na stara leta je postal ciničen, prepričan o svoji božanski nedotakljivosti, čeprav je njegova država pospešeno drsela v prepad.
Tistega pomladnega jutra se je odpravil v svetišče šaha Abdol Azima zunaj Teherana, da bi molil. Ni vedel, da ga v senci svetišča, med berači in romarji, čaka Mirza Reza Kermani, obubožani in zagrenjeni sledilec radikalnih protikolonialnih mislecev, ki so ga zaradi upiranja tuji dominaciji že večkrat mučili v šahovih ječah.
Ena od različic zgodb, ki je bržkone najbolj zanimiva, pravi takole: ko je šah stopil proti grobnici, se mu je Kermani približal s pismom v roki, pod plaščem pa je skrival star zarjavel ruski revolver. Odjeknil je en sam strel. Krogla je šaha zadela naravnost v srce in senca Boga na zemlji, kot so si radi pravili perzijski monarhi, se je zgrudila. V tistem trenutku se je zgodila ena najbolj absurdnih in hkrati najbolj zgovornih epizod v zgodovini bližnjevzhodnih dvorov. Šahov veliki vezir (danes bi rekli premier), zavedajoč se, da bi novica o kraljevi smrti v prestolnici sprožila takojšen kaos, plenjenje in morda celo državljansko vojno, je uprizoril srhljivo farso. Mrtvega vladarja so na skrivaj odvlekli v njegovo kraljevo kočijo in ga posadili na sedež. Med vožnjo nazaj v teheransko palačo Golestan je veliki vezir sedel poleg trupla, ga z eno roko podpiral, da ni omahnilo, z drugo pa je premikal šahovo roko, da bi ta navidezno mahal zbranim množicam ob cesti. Ljudje so se klanjali mrtvecu, ne da bi vedeli, da je pred njimi zgolj lutka iz mesa.
Ta vožnja s kočijo je postala popolna metafora za vso kadžarsko dinastijo ob koncu 19. stoletja: navzven je imperij še vedno dajal videz moči in avtoritete, od znotraj pa je bil že mrtev, njegovo preživetje je bilo zgolj iluzija, ki so jo pri življenju ohranjali prestrašeni dvorjani. Ko je Kermani na zaslišanju pred usmrtitvijo odgovarjal na vprašanje, zakaj je ubil vladarja, je preprosto dejal: »Da bi prebudil speče. Da bi drevo, ki je gnilo pri koreninah, padlo.«
Njegov strel je dokončno razblinil mistiko nepremagljivosti monarhije in utrl pot intelektualcem, da so dvanajst let kasneje zahtevali ustavo in parlament.
Evropa pa je seveda na Perzijo vseskozi gledala kot na zaostalo orientalsko despotsko državo, čeprav so bili v resnici Iranci tisti, ki so na Bližnjem vzhodu prvi posadili seme demokracije. Prvi so uporabili poezijo svobode in jo prevedli v politične manifeste.
26. maj 1908
Toda medtem ko so poslanci v Teheranu razpravljali o svobodi tiska in človekovih pravicah, se je na jugozahodu države, v žgoči in zapuščeni regiji Huzestan, pripravljal dogodek, ki je za vedno iztiril iransko demokracijo.
Britanski iskalec avantur William Knox D'Arcy je leta 1901 od šaha kupil pravico do iskanja nafte na večini iranskega ozemlja. Leta iskanja niso prinesla ničesar, D'Arcy je bil na robu bankrota, njegovi inženirji so že dobili telegram iz Londona, naj pakirajo opremo. Nato pa je 26. maja 1908 zjutraj pri kraju Masjed Solejman zemlja zaječala. Iz vrtine je petdeset metrov visoko v zrak bruhnil gost, črn in smrdljiv gejzir surove nafte.
Zavohal ga je ves svet. Winston Churchill, kmalu zatem prvi lord britanske admiralitete, je spoznal strateški pomen tega odkritja in celotno britansko vojno mornarico preusmeril s premoga na nafto. Da bi si zagotovil gorivo za imperij, je britanska vlada skrivaj kupila večinski delež v D'Arcyjevi družbi (ki bo kasneje postala British Petroleum – BP).
Perzijska poezija, ustavne sanje, Hafisovi verzi in starodavna ponosna dediščina so nenadoma postali nepomembni. Zrak nad Iranom ni več dišal po žafranu in zumbulih, temveč po ogljikovodikih. Država se je nehote spremenila v največjo bencinsko črpalko britanskega imperija, ta smrdljiva črna tekočina pa je postala njeno največje prekletstvo, ki bo v 20. stoletju rodilo diktature, državne udare in na koncu – revolucijo.
