Bila je jesen leta 1978. V zraku nad Teheranom sta se mešala oster vonj po solzivcu in črn dim gorečih pnevmatik. Zidovi okoli teheranske univerze so bili prekriti z grafiti, ki so zahtevali smrt diktatorja, ulice pa so postale prizorišče nadrealističnega zavezništva.
Če bi tiste dni stali na aveniji Enghelab (Revolucije), bi videli prizor, ki ga zgodovina redko ponudi: z ramo ob rami so korakali marksistični študenti z značkami Che Guevare, premožni bazaristi v dragih oblekah, dekleta v kavbojkah in z razpuščenimi lasmi, ki prebirajo Simone de Beauvoir, intelektualci, ki so preživeli mučilnice iranske tajne policije Savak, in množice tradicionalnih, globoko vernih Irancev, ki so sledili lokalnim klerikom. Vsi ti ljudje, ki niso imeli absolutno ničesar skupnega – ne vizije prihodnosti, ne politične filozofije, ne načina oblačenja –, so se združili v eni sami, obsesivni želji: strmoglaviti Mohameda Rezo Pahlavija.
To je bila ena največjih in najbolj množičnih ljudskih revolucij v 20. stoletju. Toda v senci te evforije se je že pripravljala klika tistih, ki so nameravali to neverjetno energijo ugrabiti in preoblikovati celoten Bližnji vzhod.
Petek, ko je umrl strah
Prelomna točka, ko za monarhijo ni bilo več rešitve, se je zgodila 8. septembra 1978, na dan, ki se je v iransko kolektivno zavest vpisal kot črni petek. Na trgu Žaleh (Jaleh) v Teheranu se je zbrala množica protestnikov. Vojska, prestrašena in slabo vodena, ni vedela, kako ravnati. Sledil je ukaz za streljanje. Helikopterji so krožili nad trgom, vojaške puške so pokale neprekinjeno. Ubitih je bilo več deset, morda več sto ljudi (številke se še danes razlikujejo).
Toda tistega dne vojska ni ubila samo protestnikov, pač pa je nehote ubila nekaj veliko večjega –strah. Ko ljudje ugotovijo, da tanki niso dovolj, da bi zaustavili njihovo jezo, se vsak režim sesuje. Delavci v naftnih rafinerijah v Abadanu – istem Abadanu, ki smo ga obiskali v četrtem delu – so ugasnili črpalke in razglasili splošno stavko. Gospodarstvo je obstalo. Država je krvavela, izgubljala je milijone dolarjev na dan. Šahova »velika civilizacija« se je sesedala kot hiša iz kart.
Medtem ko je Teheran gorel, je bil arhitekt prihajajoče nove ureditve tisoče kilometrov stran. Ajatola Ruholah Homeini, sedemdesetletni klerik z ledeno mirnim pogledom in nepopustljivo voljo, je sedel pod jablano v vasici Neauphle-le-Château blizu Pariza.
To je bil še en velik zgodovinski paradoks. Francija, zibelka razsvetljenstva in človekovih pravic, je gostila človeka, ki je nameraval vzpostaviti teokracijo.
Homeini je bil genialen taktik. Medtem ko so ga obiskovali zahodni intelektualci (celo francoski filozof Michel Foucault je bil fasciniran nad njegovo duhovno politiko) in novinarji, je ajatola skrbno skrival svoje prave namere. Govoril je o demokraciji, o svobodi, o tem, da se duhovščina ne bo vmešavala v vodenje države in da se bo sam po revoluciji umaknil v sveto mesto Kom ter samo »učil«.
Zahod mu je verjel. Iranski liberalci so mu verjeli. Marksisti so mislili, da ga bodo po padcu šaha zlahka odrinili na stran, saj so klerike videli kot relikt preteklosti.
Njegovo najmočnejše orožje pa niso bile puške, temveč tehnologija. In to v tistem času relativno nova in vse bolj razširjena: kasetofoni. V Parizu so snemali njegove ognjevite pridige, jih prek telefonskih linij pošiljali v Teheran, tam pa so jih ponoči na bazarjih presneli na tisoče avdiokaset in jih zjutraj razdelili po mošejah. To je bila prva »tehnološka« revolucija, dolgo preden sta nastala twitter ali facebook.
Solze na letališču
Januarja 1979 je šah, bled in vidno bolan zaradi skrivne bitke z rakom, stopil na letališko stezo. V rokah je stiskal majhno škatlico z iransko zemljo, po licih so mu tekle solze. Vkrcal se je na letalo in za vedno zapustil domovino. Kipom monarha so na ulicah trgali glave, ljudje so si padali v objem, vojaki so v cevi pušk zatikali rože.
Dva tedna kasneje je na teheranskem letališču pristal boeing 747 letalske družbe Air France. Po stopnicah je počasi stopal Homeini. Pričakalo ga je več milijonov ljudi, največja množica v zgodovini države. »Kakšni so vaši občutki ob vrnitvi?« ga je vprašal novinar na letalu. »Nič,« je hladno odgovoril ajatola. Ta ledeni nič bo kmalu postal usoda tistih, ki so mu pomagali priti na oblast.
»Revolucija je kot Saturn, ki žre lastne otroke,« naj bi po priljubljeni anekdoti v času francoske revolucije dejal Danton. (V mislih je imel antičnega boga, ki je zaradi prerokbe jedel otroke, ne planet.) V Iranu se je ta rek uresničil s srhljivo natančnostjo.
Medeni tedni svobode so trajali nekaj tednov. Homeini je kmalu predstavil svoj pravi koncept: velajat e fakih (vladavina islamskega pravnika). Suverenost ne pripada več ljudstvu, temveč Bogu, in tisti, ki Boga najbolje razume – torej vrhovni verski vodja –, ima absolutno in nesporno oblast.
Prve so udarec občutile ženske. Samo nekaj tednov po zmagi revolucije je bil izdan odlok, da morajo zaposlene ženske nositi islamsko pokrivalo. 8. marca 1979, na mednarodni dan žensk, se je na ulicah Teherana zbralo več kot sto tisoč žensk. Brez rut, v kavbojkah in krilih, so protestirale ob vzklikih: »V zori svobode nam manjka svoboda!« Vendar so bile prepuščene same sebi. Njihovi moški kolegi, liberalci in levičarji, so jih prepričevali, naj ne delajo težav zaradi kosa blaga, češ da imajo zdaj pomembnejši cilj – boj proti ameriškemu imperializmu.
Niso razumeli, da je bil ta »kos blaga« le prvi korak k popolni podreditvi celotne družbe.
Talci in dokončna čistka
Novembra 1979 so radikalni islamski študenti preskočili zid ameriškega veleposlaništva v Teheranu in zajeli 52 ameriških diplomatov ter jih kot talce zadrževali 444 dni. Za svet je bila to nezaslišana kršitev mednarodnega prava. Za Homeinija pa briljanten notranjepolitični manever.
Z dramo s talci je v državi ustvaril stanje permanentne histerije. Vsakega kritika – najsi bo to zmerni premier Mehdi Bazargan (ki je v znamenje protesta takoj odstopil), liberalni časopis ali študentski voditelj – je bilo mogoče označiti za ameriškega vohuna in izdajalca. Kleriki so izkoristili ta kaos in brutalno obračunali z vsemi nekdanjimi zavezniki v revoluciji. Levičarje, ki so prej umirali v šahovih ječah, so zdaj po hitrem postopku pošiljali pred strelske vode tako imenovanih revolucionarnih sodišč, ki jim je načeloval zloglasni krvavi sodnik Khalkhali.
Spomladi 1980 je bila tišina popolna. Univerze so bile začasno zaprte, da bi jih očistili neislamskih vplivov. Barve so izginile z ulic, zamenjale so jih črnina čadorjev, zelena barva revolucionarne garde in rdeča barva mučeništva. Kmalu zatem je Irak sprožil brutalno osemletno vojno.
Potres je bil končan. Stara zgradba monarhije je bila zravnana z zemljo, na njenih ruševinah je zrasla teokratska trdnjava iz betona in dogem. Ljudje, ki so sanjali o svobodi, so se prebudili v kletki lastnih upanj.
Da bi resnično razumeli iranski paradoks, pa moramo odložiti zahodna očala, ki nam to državo prepogosto slikajo skozi prizmo fanatičnih množic in mračnih teokratskih dogem. Iran je, tako v sedemdesetih letih kot danes, družba osupljive intelektualne globine in prefinjenosti. Že v poznem času šahove vladavine so kavarne ob aveniji Enghelab, v neposredni bližini teheranske univerze, vrvele od študentov, ki so ob gosti kavi s strastjo razpravljali o Sartrovem eksistencializmu, evropskem marksizmu in sufijskem misticizmu. Urbana elita sedemdesetih je bila izrazito svetovljanska: brali so francosko literaturo, hodili na razstave moderne umetnosti, kjer so se mešali vplivi pop arta in tradicionalne kaligrafije, ter se šolali na najboljših zahodnih univerzah. Toda ta sofisticiranost je imela svojo ceno – obstajala je v mehurčku, strogo ločena od ruralnega Irana, kjer je bila nepismenost še vedno visoka.
Danes je slika povsem drugačna in za trenutni režim veliko bolj nevarna. Islamska republika je s svojo populistično politiko – ironično, z namenom, da bi ustvarila poslušne islamske državljane – množično odpirala šole in univerze na podeželju. Konservativne družine so hčeram prvič dovolile študirati, saj so bile univerze ločene po spolu. Kleriki so ustvarili hiperizobraženo, kritično in tehnološko izjemno pismeno civilno družbo. Danes je pismenost med mladimi Iranci skoraj stoodstotna. Še več, v državi z obveznim hidžabom in strogimi patriarhalnimi zakoni ženske redno predstavljajo več kot 60 odstotkov univerzitetnih vpisov in briljirajo v inženirskih ter znanstvenih vedah. Za zaprtimi vrati stanovanj in v virtualnih podzemnih mrežah se skriva mladina, ki strastno prevaja in bere prepovedane zahodne avtorje, snema gverilske filme, ki nato osvajajo oskarje in zlate palme, ter z lahkoto preklaplja med najsodobnejšimi tehnološkimi trendi in recitiranjem osemsto let stare poezije.
To je narod, ki intelektualno že dolgo živi v 21. stoletju, in noben režim, ne glede na to, kako trdo roko ima, ne more v nedogled nadzorovati ljudi, ki berejo in razmišljajo hitreje od svojih cenzorjev.
