Začnimo tokrat malce drugače. Predstavljajmo si, da nam zadiši po hijacinti oziroma, kot bi rekli tamkaj, zumbulu in sveže vzkaljeni pšenici. Na koledarju je izpisan 21. marec, pomladno enakonočje. V stanovanju nekje na severu Teherana, v senci mogočnega gorovja Alborz, se družina zbere okoli mize, haftsin. Na njej je skrbno razporejenih sedem predmetov, ki se v perzijščini začnejo na črko s – jabolko, česen, kis, kovanci … Ob njih pa so ogledalo, zlata ribica, ki kroži v stekleni krogli, in knjiga. Če bi bili v Kairu, Damasku ali Riadu, bi bila ta knjiga skoraj zagotovo Koran. Na iranski mizi za novruz, praznik perzijskega novega leta, pa ob sveti knjigi islama (ali pa pogosto kar namesto nje) leži debel zvezek poezije. Največkrat Hafisove lirike ali Firduzijevega epa Šahname.
V tej na videz drobni družinski podrobnosti se skriva ena največjih in najbolj fascinantnih skrivnosti Bližnjega vzhoda. Kako je narodu, ki je bil vojaško in politično poražen, uspelo ohranjati lastno dušo? In to več tisoč let! Pri čemer je bil neprestano obkrožen z drugačnimi običaji in tudi sovražno nastrojenimi.
Padec orjaka
Da bi razumeli ta paradoks, se moramo vrniti v 7. stoletje. Sasanidski imperij, tista mogočna perzijska država, ki se je štiri stoletja enakovredno kosala z Rimljani in Bizantinci, je bil izčrpan. Dolgotrajne vojne za prevlado na Bližnjem vzhodu, dvorne spletke, zaradi katerih so se kralji menjavali hitreje kot letni časi, in drakonski davki so načeli njegovo hrbtenico. Ko so se iz puščav na jugu prikazali arabski jezdeci, združeni pod novo zastavo islama, je perzijski dvor v Ktezifonu (blizu današnjega Bagdada) nanje sprva gledal z aroganco. Kaj bi jim lahko storili puščavski nomadi, ljudje brez velikih mest in centralizirane države?
Takšna aroganca je bila usodna. V znameniti bitki pri Kadisiji (to naj bi bilo leta 636) so arabske sile razbile sasanidsko vojsko. Sloni perzijske armade, njihovo glavno taktično orožje, so se prestrašeni razbežali in teptali lastne vojake. Sasanidski poveljnik Rostam Farohzad je padel, zadnji kralj Jazdegerd III. pa je zbežal na vzhod, kjer ga je v mlinu ubil lastni podanik zaradi peščice zlata.
Jazdegerdova smrt je vsekakor pomenila konec sasanidskega cesarstva in Arabcem olajšala osvajanje preostalega dela Irana.
Arabsko osvajanje Perzije pa je bilo hitro in, s stališča zmagovalcev, popolno. Prineslo je novo vero, novo upravo in nov jezik. Iranski zgodovinar Abdolhosein Zarinkub je to obdobje kasneje poimenoval »dve stoletji tišine«. Zdelo se je, da je starodavna civilizacija obnemela, zadušena pod težo puščavskega viharja.
Plamen, ki ni ugasnil
Toda preden so postali muslimani, so bili Perzijci tisočletja pripadniki zoroastrizma. Ta vera, ki jo je, kot smo pisali že v prvem delu feljtona, utemeljil prerok Zaratustra, je bila prva velika monoteistična (ali vsaj dualistična) religija na svetu. Njeno bistvo je bil neizprosen boj med Ahuro Mazdo (bogom svetlobe in modrosti) ter Ahrimanom (duhom teme in laži). Človek ni bil zgolj božji suženj, temveč aktiven bojevnik v tem kozmičnem spopadu, oborožen s tremi preprostimi načeli: dobre misli, dobre besede, dobra dejanja.
Osvajalci so zoroastrska svetišča, v katerih je neprekinjeno gorel sveti ogenj, pogasili ali jih spremenili v mošeje. Vendar vere, ki je bila tako globoko zakoreninjena v perzijsko dušo, niso mogli izbrisati z dekretom in ne z mečem.
Zoroastrski dualizem, občutek za pravičnost in globoko spoštovanje do narave – zlasti do svetlobe in vode – so se prelili v perzijsko različico islama. Zato iranski islam že od nekdaj deluje nekoliko drugače. Je bolj mističen, bolj poln simbolike in manj rigorozen v svoji dogmatiki.
Perzijci so postopoma sprejeli Alaha, toda v svojih srcih nikoli niso zares opustili Ahure Mazde.
Intelektualna gverila
Ko so Arabci osvojili Egipt, so Egipčani prevzeli arabski jezik in faraonska preteklost je postala samo še kup nemih kamnov, ki jih danes občudujejo turisti. Ko so osvojili Sirijo in Mezopotamijo, so prebivalci postali arabofoni. Perzija pa ni bila nikoli arabizirana. Še danes vas bodo srepo pogledali, če boste rekli, da so Iranci Arabci. Niso.
V 8. in 9. stoletju se je namreč začel intelektualni upor, znan kot gibanje Šu'ubija. Perzijski intelektualci, birokrati in pisarji, ki so delali za arabski kalifat, so začeli v briljantni arabščini pisati razprave, s katerimi so dokazovali kulturno večvrednost Nearabcev (predvsem Perzijcev) nad Arabci. Trdili so, če močno poenostavimo: Morda ste nam prinesli pravo vero, toda mi smo tisti, ki vas učimo, kako voditi imperij, kako graditi mesta, kako pisati poezijo in kako se vesti za mizo.
S tem so kalifat obrnili od znotraj. Ko je na oblast prišla dinastija Abasidov in prestolnico preselila v Bagdad (mimogrede, beseda je perzijskega izvora in pomeni »darilo boga«), je bil dvor povsem perzificiran. Kalifi so prevzeli starodavne sasanidske dvorne ceremoniale, upravo pa so prepustili perzijskim vezirjem. Arabci so vladali po imenu, Perzijci v praksi.
Mož, ki je rešil jezik
Vse to pa vendarle ne bi zadostovalo za ohranitev naroda, če bi izgubili svoj materni jezik. In ta bitka je imela prav tako svojega generala – obubožanega plemiča iz mesta Tus po imenu Abolkasem Firduzi.
Ob koncu 10. stoletja je stara perzijščina počasi drsela v pozabo. Firduzi se je odločil za noro dejanje: zbral bo vse stare perzijske mite, legende o predislamskih kraljih in epske bitke ter jih zapisal v verzih. Trideset let je sedel in pisal Šahname ali Knjigo kraljev. Ep, ki šteje okoli 50.000 rimanih dvostišij, je sestavljen skoraj izključno iz čistih perzijskih besed, brez arabskih izposojenk.
Njegovo delo je postalo nekakšen literarni oklep. Zgodbe o junaškem Rostamu, ki se bori proti demonom, o tragičnih ljubeznih in pravičnih šahih so prežele vse sloje družbe. Ljudje so se jih učili na pamet in si jih pripovedovali v čajnicah.
Zgodovina je do genijev pogosto kruta. Ko je Firduzi kot starec svoje življenjsko delo ponudil turškemu sultanu Mahmudu iz Ghaznija v upanju na obljubljeno nagrado (zlatnik za vsak verz), mu je sultan, ki mu predislamski miti niso bili po volji, poslal le vrečo srebra. Razočarani Firduzi je denar menda razdelil med lastnika kopališča in prodajalca piva ter se vrnil domov, kjer je umrl v bedi.
Legenda pravi, da je sultan kasneje spoznal svojo zmoto in za pesnikom poslal karavano zlata. Ko je karavana vstopala skozi ena mestna vrata, so skozi druga vrata ravno nesli Firduzijevo krsto.
Toda Firduzi je vseeno zmagal. »Veliko sem trpel teh trideset let,« je zapisal, »vendar sem s to knjigo perzijski jezik obudil v življenje.«
Zato se danes Iranci še vedno zbirajo okoli mize haftsin (haft-sin). Zato pomlad še vedno slavijo po starem zoroastrskem koledarju. Preživetje Perzije je lekcija o tem, da lahko narod izgubi svoje vojske in svoje kralje, toda če ohrani svoj jezik, svoje mite in svojo poezijo, ga ni mogoče izbrisati iz zgodovine.
To je vsekakor zgodovinsko poglavje, ki bi mu kakšen odstavek lahko dopisal tudi slovenski narod in svetu sporočil, da je jezik temelj, zaradi katerega narodi sploh obstajajo in preživijo.
Vidite, dragi bralci, čeprav smo ob koncu prejšnjega dela napovedali pisanje o vinu iz Širaza in matematiki v zvezdah, nas je besedna pot popeljala drugam. Preden se podamo drugam, smo morali postaviti še en temelj za boljše razumevanje Irana. Se bomo pa tako vinu kot matematiki prej ali slej vrnili.
