V misli si prikličite zvok drobnih kladivc, ki ritmično udarjajo po bakru in odmevajo skozi temačni labirint velikega bazarja. Če stopite iz te zaprte, z vonjem po kardamomu in prahu prenasičene družabne žile mesta na bleščečo svetlobo, se pred vami odpre prostranstvo, ki jemlje dih. Stopili ste na Trg Nakš-e Džahan (kar bi prevedli kot Trg podobe sveta). Dolg je več kot petsto metrov, obrobljen z dvonadstropnimi arkadami, stražijo pa ga mojstrovine islamske arhitekture. Zrak diši tudi po žafranu in gazu, mehki lokalni slaščici s pistacijami.
Smo v Isfahanu v zgodnjem 17. stoletju. Francoski draguljar in popotnik Jean Chardin, ki bo tu preživel vrsto let, bo v svoj dnevnik osupel zapisal tisto, kar domačini ponavljajo kot mantro: »Esfahan nesf-e jahan.« Isfahan je polovica sveta. Kdor je videl to mesto, je videl vse, kar ima svet ponuditi.
Toda kako je to mesto sredi polpuščave postalo središče globalne trgovine, umetnosti in filozofije? Gre za tako rekoč geopolitični mojstrski rez.
Da bi namreč razumeli Isfahan, moramo razumeti dinastijo Safavidov in genialno, četudi tvegano politično potezo, ki je za vedno spremenila podobo Bližnjega vzhoda. Leta 1501 je najstniški šah Ismail, ustanovitelj dinastije, z mečem v roki razglasil, da bo državna religija njegovega novega imperija dvanajstniški šiitski islam. To je največja veja šiitov, ki danes predstavlja približno 85 odstotkov vseh šiitskih muslimanov in veruje v dvanajst pravičnih imamov iz Mohamedove družine kot legitimnih naslednikov.
Do takrat pa je bila večina Perzijcev sunitov. Zakaj torej ta radikalen obrat? Odgovor je političen. Safavidi so potrebovali požarni zid. Na zahodu so jim grozili ekspanzionistični in strogo sunitski osmanski Turki, na vzhodu sunitski Uzbeki. S tem, ko so Perzijo prisilno in krvavo preoblikovali v utrdbo šiizma, so ustvarili nepremostljivo ideološko mejo. Ustvarili so specifično nacionalno identiteto, ki Iran še danes ločuje od večine islamskega sveta.
Tako lažje razumemo razlike med državami na Bližnjem vzhodu, tudi v smislu zavezništev in sovraštev. Tako je mogoče razumeti marsikateri spopad in vojno na Bližnjem vzhodu.
Vladar kot glavni urbanist
Na tem geopolitičnem temelju je ob koncu 16. stoletja na prestol stopil šah Abas I., znan kot Abas Veliki. Bil je brutalen pragmatik – iz strahu pred zaroto je dal ubiti ali oslepiti celo lastne sinove –, toda hkrati je bil vizionar nepredvidenih razsežnosti. Leta 1598 je prestolnico preselil v varno notranjost države, v Isfahan, in se odločil, da jo bo spremenil v izložbo svojega imperija.
Trg Nakš-e Jahan tako ni bil samo javni prostor. Postal je skrbno zrežirano politično gledališče. Njegove štiri stranice so predstavljale štiri stebre safavidske moči. Na severu se je odpiral mogočen portal v bazar, ki predstavlja gospodarstvo. Na zahodu je stala palača Ali Kapu, ki predstavlja državno oblast. Na jugu se je dvigala monumentalna Šahova mošeja z modrimi minareti, kar je predstavljalo religijo. Na vzhodu pa je stala skromnejša, vendar estetsko popolna mošeja šejka Lotfolaha. Ta predstavlja zasebno, duhovno sfero vladarja.
Če je bil Isfahan polovica sveta, je bila ta polovica obarvana v turkizno modro in barvo lapis lazulija, cenjenega modrega poldragulja. Vendar vas isfahanska arhitektura ne udari takoj s svojo razkošnostjo. V nasprotju z evropskimi palačami in katedralami, ki svojo moč razkazujejo na fasadah, perzijska arhitektura odseva globoko sufijsko in islamsko filozofsko dvojnost: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti, duhovni svet).
Zunanje ulice Isfahana so bile pogosto prašne, obdane s preprostimi zidovi iz blatnih opek. Toda ko ste stopili skozi neugledna lesena vrata na notranje dvorišče, andaruni, ste vstopili v paradiž. Tam so vas pričakali bazeni s hladno vodo, simetrični vrtovi in na tisoče ročno poslikanih ploščic z arabeskami, ki so se vzpenjale proti kupolam in ustvarjale iluzijo neskončnosti.
Najlepši primer tega je mošeja šejka Lotfolaha. Nima minaretov, saj ni bila namenjena javnemu klicu k molitvi, temveč šahovemu dvoru. Njena kupola je prekrita s ploščicami, ki čez dan spreminjajo barvo – od smetanaste zjutraj do tople, rožnate barve ob sončnem zahodu. V notranjosti, natančno pod središčem kupole, sončna svetloba, ki pronica skozi rešetkasta okna, ustvari odsev v obliki pava, katerega rep se z gibanjem sonca počasi odpira. To ni več gradbeništvo. To je materializirana mistika. Je iskanje boga skozi geometrijo in svetlobo.
Cerkve z islamskimi kupolami
Vendar Isfahan ne bi bil svetovna prestolnica brez genialne ekonomske in kulturne strpnosti šaha Abasa. Zavedal se je, da za nadzor nad donosno trgovino s svilo potrebuje najboljše trgovce v regiji. Zato je iz severozahodnega mesta Jolfa na stotisoče krščanskih Armencev preselil v novo četrt v Isfahanu, ki jo je poimenoval Nova Jolfa.
Armencem je zagotovil versko svobodo in monopol nad trgovino. V srcu strogo šiitskega mesta so zrasle krščanske cerkve. Če danes obiščete katedralo Vank v Isfahanu, boste priča enemu najbolj fascinantnih kulturnih prepletov na svetu – od zunaj zgradba z rjavo opečnato kupolo spominja na islamsko mošejo, v notranjosti pa so stene pokrite s freskami v renesančnem slogu, ki prikazujejo prizore iz Svetega pisma, uokvirjene v perzijske rožnate motive. To je bil spomenik pragmatizmu in zavedanju, da zaprte družbe ne morejo ustvarjati bogastva.
V zlatem veku Isfahana so se v kavarnah in čajnicah ob Zajanderudu, reki, ki daje življenje, mešali indijski trgovci, kitajski mojstri keramike, evropski diplomati in perzijski pesniki.
Čeprav sta največja mistika perzijske literature, Dželaludin Rumi in Hafis, živela stoletja pred šahom Abasom, njunih senc ni mogoče ločiti od isfahanskih turkiznih kupol. Mesto je bilo pravzaprav njuna poezija, prelita v kamen, vodo in keramiko. V poltemnih čajnicah okoli trga so odzvanjali Hafisovi verzi, ki so se posmehovali verski togosti in slavili vino kot eliksir resnice. Kot bi to veličastno, iz puščave iztrgano mesto v svojem drznem urbanizmu samo šepetalo Hafisov slavni stih: »Pridi, raztresiva rože in nalijva vino v čašo, razparajva streho neba in ustvariva povsem nov svet.«
Ta ambiciozni novi svet je bil Isfahan. In medtem ko je Hafis mestu dajal zvočno kuliso estetike in prefinjenega hedonizma, je Rumi prispeval njegovo duhovno arhitekturo. Ko je sonce zahajalo za kupolo mošeje in so geometrijski vzorci na ploščicah ustvarjali iluzijo vrtečega se vesolja, so isfahanski sufiji živeli Rumijevo misel, da boga ne gre iskati v suhoparnih pravilih klerikov, temveč v ekstazi ljubezni.
Zlati vek
Zdelo se je, da je isfahanski zlati vek natanko tisto mesto, o katerem je pel Rumi: »Nekje, onkraj idej o tem, kaj je prav in kaj narobe, leži prostrano polje. Tam se bova srečala.«
Bil je redek zgodovinski trenutek, ko so se religija, umetnost in posvetni užitki srečali onkraj dogem in zadihali v isti, harmonični lepoti.
Rumi in Hafis sta morda živela v drugih obdobjih, toda tukaj, v senci mogočnih obokov in ob zvokih lutnje, so njuni verzi o vinu, dvomu in iskanju globlje resnice našli svoj arhitekturni in družbeni odmev.
Toda zgodovina nas uči, da je vsak zlati vek samo kratek vdih pred neizbežnim izdihom. Safavidska dekadenca, ki bo sledila Abasovim naslednikom, bo privedla do afganistanskega vpada in padca te čudovite utopije. In ko se bo prah znova polegel, bo Iran stopil v 19. stoletje, v čas, ko poezija in ploščice ne bodo več dovolj, saj se bo nad državo zgrnil vonj po smodniku, tiskarskih strojih in tistem, kar bo kasneje postalo prekletstvo Bližnjega vzhoda – po nafti.
