Natalija Grace se je rodila v Ukrajini s sindromom pritlikavosti. Gre za redko stanje, ki vpliva na telesno rast in razvoj. Njeno zgodnje otroštvo je slabo dokumentirano; znano je predvsem to, da je bila kot deklica vključena v mednarodni posvojitveni postopek. Leta 2010 je prišla v Združene države Amerike, kjer sta jo posvojila zakonca Kristine in Michael Barnett iz Indiane. Javna podoba družine je bila tedaj pozitivna: uspešna starša, velik dom, pripravljenost sprejeti otroka s posebnimi potrebami.
Toda kmalu po posvojitvi se je zgodba šele začela.
Od posvojitve do sodne odločitve
Barnettova sta po nekaj letih začela trditi, da Natalija ni otrok, temveč odrasla oseba, ki se izdaja za mladoletnico. Sklicevala sta se na njeno vedenje, telesne značilnosti in posamezna zdravstvena mnenja. Leta 2012 je sodišče v Indiani v ločenem, nepravdnem postopku odločilo, da se Natalijino uradno leto rojstva spremeni: namesto devet je čez noč postala stara 22 let. Na podlagi te odločitve je bila v dokumentih razglašena za odraslo, čeprav sama v postopku ni imela samostojnega zastopnika, odločitev pa ni temeljila na celoviti medicinski ali forenzični presoji.
Posledice so bile daljnosežne. S spremembo starosti je Natalija izgubila status otroka in z njim povezano institucionalno zaščito. Kmalu zatem sta se Barnettova preselila v Kanado, Natalijo pa pustila samo v najetem stanovanju v Indiani. Takrat je bila po uradnih dokumentih odrasla, v resnici pa – kot se je pokazalo pozneje – še vedno mladoletna.
Prav to je postalo jedro kasnejših kazenskih postopkov. Leta pozneje so tožilstva proti Barnettovima sprožila postopke zaradi zanemarjanja otroka. Čeprav so se ti postopki iz procesnih razlogov končali brez obsodilnih sodb, je bilo v njih predstavljeno obsežno novo gradivo: zdravstvena dokumentacija, zobozdravstveni izvidi, genske analize in pričevanja strokovnjakov, ki so pokazali, da je bila Natalija v času, ko je živela sama, še otrok oziroma mladoletna oseba.
Sodišča so v kasnejših postopkih in odločitvah upoštevala te ugotovitve in s tem dejansko postavila pod vprašaj odločitev iz leta 2012. Čeprav pravna sprememba starosti nikoli ni bila formalno razveljavljena, je postalo jasno, da je temeljila na pomanjkljivih in nepopolnih podatkih. Primer je tako razkril resno sistemsko težavo: kako lahko ena sodna odločitev trajno zaznamuje življenje posameznika.
Natalija je v naslednjih letih živela pri različnih družinah, med drugim pri družini Mans, ki jo je pozneje tudi posvojila. A tudi ti odnosi so se sčasoma skrhali. Šele kot odrasla oseba je začela javno govoriti o svoji izkušnji in poudarjati, da je bila v času, ko so jo obravnavali kot odraslo, v resnici otrok brez osnovnih življenjskih veščin, podpore in razumevanja sistema, ki je odločal o njej.
Danes Natalija Grace živi v zvezni državi New York, pri družini DePaul, ki ima prav tako izkušnjo s pritlikavostjo. V tem trenutku se pripravlja na GED, ameriški ekvivalent zaključka srednje šole, opravlja ure vožnje in si poskuša urediti življenje tako, da bi lahko nekoč živela samostojno.
Dokumentarni film, ki je odprl Pandorino skrinjico
Širša javnost je primer zares spoznala šele z dokumentarno serijo The Curious Case of Natalia Grace, ki je primer razplastila skozi več sezon. Avtorji so zbrali arhivske posnetke, policijska poročila, sodne dokumente in predvsem pričevanja skoraj vseh vpletenih. Serija se ni zadovoljila z enim odgovorom, temveč je gledalce vodila skozi labirint nasprotujočih si resnic: Natalija kot zlorabljena otroška figura na eni strani in Natalija kot manipulativna odrasla oseba na drugi.
Zaključni del, predvajan v začetku leta 2025, se je osredotočil na njeno življenje po Barnettovih, zlasti na odnose z družino Mans, ki jo je pozneje posvojila. Tudi ti odnosi so se izkazali za kompleksne in obremenjujoče, kar je dodatno razrahljalo enostavne razlage o »dobrih« in »slabih« likih. Vzporedno z izidom serije je Natalija prvič sama spregovorila v več medijskih intervjujih. Poudarila je, da se je večino časa počutila kot objekt spora odraslih, ne kot oseba z lastnim glasom, in da si danes predvsem želi miru, izobrazbe ter samostojnosti.
Ko resničnost postane fikcija
A dokumentarec ni bil zadnja postaja te zgodbe. Spomladi letos je na platformi Hulu oziroma Disney+ premiero doživela igrana serija Good American Family. V njej nastopata Ellen Pompeo in Mark Duplass, zgodba pa je oblikovana kot družinska drama, ki postopoma razpada pod težo strahu, dvomov in racionalizacij. Serija odkrito pokaže, da ne gre zgolj za vprašanje Natalijine starosti, temveč tudi za mehanizme, s katerimi si odrasli utemeljujejo lastne odločitve.
Tu se primer Natalije Grace premakne na novo raven. Ko resnični primer postane igrana serija, se neizogibno spremeni tudi način, kako ga dojemamo. Dramatizacija zahteva jasne konflikte, čustvene vrhove in prepoznavne like, realnost pa je praviloma bolj neurejena, protislovna in manj fotogenična. V tem smislu Good American Family ne ponuja odgovorov, temveč dodatno plast interpretacije, ki lahko razjasni čustveni kontekst, hkrati pa zamegli dejstva.
