Ko sem še hodil v redno službo, sem se najbolj razveselil pričakovanja sobote in nedelje. Resda so se priprave za konec tedna začele že nekaj dni prej. V četrtek smo se ob kavi že dogovarjali, kako bomo preživeli vikend. Petek pa je bil dan konkretnih odločitev. V ponedeljek in torek smo tako ali tako ponavadi le premlevali, kako je minil prejšnji vikend in v povezavi z njim vsi ostali dogodki. Sreda je bil torej edini dan, ko smo se resnično posvetili delu in si o njem kdaj pa kdaj izmenjali pozitivna in negativna mnenja.
Živo se spomnim, da sem imel nad pisalno mizo nalepljen listič s poenostavljenim citatom iz knjige Jeroma K. Jeroma Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo: »Rad imam delo. Lahko ure in ure sedim in ga gledam.« Temu lističu je moj dobri, žal že pokojni prijatelj dodal še kratek stavek: »Delo krepa človeka.« In še listek: »Ko te popade, da bi delal, tiho sedi v kot in počakaj, da napad mine.« Vendar kljub vsem tem deklaratornim zapisom o nedelu, ki so jezila predvsem našega šefa, je bilo vse zaukazano delo ob raznoraznih nedobronamernih in včasih neupravičenih kritikah tudi opravljeno.
Razbrano iz knjig
Zaradi takratnih šolskih programov in tudi zaradi staršev nisem prejel ustrezne verske izobrazbe. Na žalost tudi nisem bil prejemnik birmanske ure. Šele dosti kasneje sem iz knjig doumel pomen sobote in nedelje. Vendar se ta v različnih verstvih razlikuje. S spleta sem prebral, da v Drugi Mojzesovi knjigi Sveto pismo pravi, da je Gospod v šestih dneh ustvaril nebo, zemljo, morje in vse v njih, sedmi dan pa je počival. To dejanje naj bi vzpostavilo temeljni sedemdnevni teden, sedmi dan pa je bil blagoslovljen za počitek in čaščenja. Vendar sem kmalu naletel na določene težave. Ponekod namreč zamenjujejo soboto in nedeljo.
In »dan«, ki ga mi poznamo, se v Svetem pismu včasih nanaša na 24-urno obdobje, ki se začne ob sončnem zahodu in konča ob naslednjem sončnem zahodu, kot v Prvi Mojzesovi knjigi. Težko razumljivo pa je, da se »dan« lahko nanaša tudi na dnevne ure, na nedoločena časovna obdobja, na določene dobe ali pa na preroški čas. In preberem nekje drugje tudi prijeten ukaz za sedmi dan – ne opravljaj nobenega dela – ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj služabnik, ne tvoje dekle, ne tvoje živali, ne tujec, ki obiskuje tvoje mesto. Kajti v šestih dneh je Gospod ustvarjal, sedmi dan pa je počival.
Nedelja je sedmi dan
V malce drugačni obliki je to sedaj zapisano tudi v nekaterih občinskih uredbah. In končno so uskladili tudi te dneve v tednu. To je seveda uredil mednarodni standard ISO 8601, ki pa se ga ne držimo pri pisanju datuma, in ki določa, da je ponedeljek prvi dan v tednu. Sledijo mu torek, sreda, četrtek, petek in sobota. In nedelja je sedmi in zadnji dan v tednu. To seveda sovpada z besedo nedelja. Izvor besede pove vse. Ob vsem prebiranju zapisov sem ugotovil, da smo pri nas doma v mojem otroštvu prevzeli tudi del vikinške kulture, le enkrat v tednu, ob sobotah, smo se otroci namreč doma kopali.
V kopalnici je bila peč na drva za toplo vodo. Zakurili smo v peči in segreto vodo natočili v kad. V stari nordijski govorici je bila sobota znana kot »laugardagr«, kar pomeni »dan umivanja« ali »dan kopanja« (vir splet). Dandanes je sobota dan v tednu, namenjen za opravila, ki jih nisi zmogel opraviti med tednom, in namenjena je tudi počitku skupaj z nedeljo. Vendar ni bilo vedno tako. Takoj po drugi svetovni vojni pri nas ni bilo dovolj šol za mlade generacije prve petletke in smo imeli redno delo ter dopoldanski in popoldanski pouk tudi ob sobotah. Sploh smo se šolarji zelo razveselili nelepih razvad naših učiteljev, ki so sobotno popoldne popestrili s tihimi vajami in nenapovedanimi kontrolkami. Nato so se urniki uredili in šolskega pouka ob sobotah ni bilo več, razen za posebne nujne primere. Uvedli pa so tudi delovne sobote ali pa delo v sredo popoldne.
V službi kasneje pa sem naletel tudi na sobotno leto. Kot učitelj sem imel v sedmih zaporednih letih redne zaposlitve vso pravico do plačane odsotnosti do največ dvanajst mesecev, ki je bila celo potrjena od oblasti in zapisana v zakonu. Vendar je bilo to pravico zelo težko izkoristiti, lahko bi rekel skoraj nemogoče.
***
Besedilo je bilo objavljeno v rubriki Zdrava drža, ki jo objavimo vsak teden v Nedeljskem dnevniku in katere avtor je Vane Leban.
