Smučarska tekmovanja so že desetletja srce slovenskega športa. Vsako leto privabijo množice navdušencev, obisk prireditev pa skupaj s televizijskimi prenosi dosega izjemno gledanost. Marca zgornjesavska dolina oživi v ritmu vrhunskega smučanja – spominjajoč na čase, ko so bile proge še drugačne, skakalnice krajše, smučarska oprema težka in osnovna, obiskovalci pa so na prizorišče prihajali z avtobusi, vlakom, s kolesi ali peš.
Danes Planica in Kranjska Gora ostajata simbol slovenskega smučarskega ponosa, prizorišča, kjer se tradicija sreča z vrhunskim športom. Na dva marčevska konca tedna se bosta pod Vitrancem in pod Poncami zvrstili smučarski prireditvi, ki sta globoko vtkani v slovensko športno identiteto. Kranjska Gora bo 7. in 8. marca gostila najboljše alpske smučarje sveta na tekmah Pokala Vitranc, Planica pa bo od 26. do 29. marca prizorišče finala svetovnega pokala v smučarskih skokih.
Začetki tekmovanj v alpskem smučanju v Kranjski Gori segajo v leto 1949, ko so domačini pripravili znameniti Bukovniški smuk, ki velja za zametek današnjega Pokala Vitranc. Pravi mednarodni preboj je Kranjska Gora doživela 4. in 5. marca 1961, ko je prvič organizirala tekmovanje pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS). Skozi desetletja so organizatorji s predanim delom in vrhunsko organizacijo zgradili sloves ene najbolj priljubljenih postojank svetovnega pokala. Leta 1968 je FIS Kranjski Gori zaupala organizacijo prestižne tekme, kar je pomenilo priznanje, hkrati pa tudi potrebo po selitvi prog in nadaljnjem razvoju prizorišča. Pokal Vitranc je v svoji zgodovini zamenjal tri lokacije, od leta 1983 pa tekmovanja potekajo na progi v Podkorenu, ki velja za eno tehnično najzahtevnejših v svetovnem pokalu alpskega smučanja.
Zlata leta vitranške strmine segajo v leto 1982, ko se je ob progi zbralo skoraj 30.000 navijačev in spremljalo epski slalomski dvoboj med Ingemarjem Stenmarkom in Bojanom Križajem. Križaj je slavil za vsega štiri stotinke sekunde in postal prvi slovenski zmagovalec Pokala Vitranc. Uspeh je ponovil leta 1986, Slovenija pa je slavila dvojno zmago, saj je bil Rok Petrovič drugi. Zadnjo slovensko zmago v Podkorenu je leta 1999 dosegel Jure Košir.
Le nekaj kilometrov stran, v dolini pod Poncami, bo konec marca potekal finale svetovnega pokala v smučarskih skokih – tradicionalni vrhunec sezone na letalnici bratov Gorišek. Planica je v zgodovini smučarskih skokov z zlatimi črkami zapisana že od leta 1934, ko so na Bloudkovi velikanki pripravili prvo mednarodno tekmovanje. Norvežan Sigmund Ruud je pristal pri 86,5 metra, njegov brat Birger pa z 92 metri postavil nov mejnik. Leta 1936 je Avstrijec Sepp Bradl kot prvi človek poletel dlje kot 100 metrov. Druga magična meja, 200 metrov, je padla leta 1994, ko je Finec Toni Nieminen poletel 203 metre, planiški rekord pa je leta 2005 dosegel Norvežan Bjørn Einar Romøren s poletom 239 metrov. Najnovejši in uradni svetovni rekord je 254,5 metra, ki ga je 30. marca lani postavil Domen Prevc.
Planica ni le športno prizorišče, temveč prostor zgodb, rekorderjev in tradicij. Tu so se oblikovali svetovni običaji, kot je odprtje tekmovanj z vožnjo zastav po doskočišču, ki so se je domislili leta 1952. Tu je nastala znamenita skladba Planica, Planica Slavka Avsenika. Planiške skoke si je rad ogledal tudi predsednik nekdanje države Josip Broz - Tito. Finale v Planici je vsako leto praznik športa in navijaštva. Tribune in izteki letalnice se napolnijo z navijači z vsega sveta, ki skupaj z najboljšimi skakalci sveta zaključijo sezono v edinstvenem vzdušju, kakršnega ne ponuja nobeno drugo prizorišče. Kranjska Gora in Planica vsako leto znova dokazujeta, da majhen košček Julijskih Alp za nekaj dni postane velika svetovna športna prestolnica.
Kjer ni napisano drugače, je fotografija delo Marjana Cigliča ali Naceta Bizilja in jo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
