»Spomnim se, da smo včasih vračali steklenice za mleko in jogurt. Zakaj se ta sistem ne vrne, namesto da kopičimo plastično embalažo? Zdi se mi, da bi s tem rešili goro smeti in naredili nekaj dobrega za naravo, saj je steklo vendarle naravni material,« sprašuje Jožica iz okolice Maribora.
Spoštovana gospa Jožica, vaše vprašanje je zadelo v živo marsikaterega bralca. Spomin na »rdeče kioske« in zven steklenic v žičnatih košarah v nas zbuja nostalgijo po časih, ki se nam z današnje distance zdijo preprostejši in bolj ekološki. Vendar je odgovor na vaše vprašanje presenetljivo zapleten in se skriva v besedni zvezi, ki jo strokovnjaki imenujejo »analiza življenjskega cikla« (LCA).
Zakaj torej mleka ne kupujemo več v povratnih steklenicah? Glavna razloga sta dva: teža in higiena.
Steklo je izjemno težak material. Steklenica za liter mleka lahko tehta tudi do 500 gramov, medtem ko plastenka ali tetrapak tehta le nekaj deset gramov. To pomeni, da mora tovornjak, naložen s steklenicami, porabiti bistveno več goriva za prevoz enake količine mleka kot tovornjak s plastenkami. Večja poraba goriva pa pomeni več izpustov ogljikovega dioksida v ozračje. Poleg tega je treba pri povratni embalaži upoštevati še povratno vožnjo praznih steklenic nazaj v mlekarno, kar prometne obremenitve podvoji.
Druga težava je pomivanje. Da je povratna steklenica varna za ponovno uporabo, jo je treba oprati pri izjemno visokih temperaturah z uporabo agresivnih kemikalij (lugov), kar porabi ogromne količine pitne vode in energije. Študije so pokazale, da mora steklenica v obtoku krožiti vsaj 20- do 30-krat, da postane okolju prijaznejša kot reciklirana plastenka. Če se steklenica prej razbije ali če je potrošnik ne vrne, je njen okoljski odtis dejansko slabši kot odtis plastike.
A vse ni črno-belo. Steklo ostaja absolutni zmagovalec pri ohranjanju okusa in kakovosti živila, saj ne oddaja nobenih snovi. Zato se vrača na »lokalni ravni«. Če kupujete mleko pri kmetu na mlekomatu ali v lokalni trgovini, kjer je transportna pot kratka (le nekaj kilometrov), je steklenica najboljša izbira. Za velike trgovske verige in transport čez pol Slovenije pa je, paradoksalno, lahka plastična embalaža (še posebej če jo dosledno recikliramo v rumenem zabojniku) trenutno manjše zlo za okolje.
Morda se sistem povratne embalaže v prihodnosti vrne v posodobljeni obliki, a verjetno bo to prej standardizirana embalaža za več proizvajalcev hkrati, kar bi olajšalo logistiko. Do takrat pa velja: steklo za lokalno, plastika (in reciklaža!) za trgovino.
