Josip Daneš, s pravim imenom Josip Gradiš, je bil eden zadnjih slovenskih potujočih komedijantov, mojster intimne komorne igre, žlahten komik, ki je znal z resnim obrazom izvabljati smeh.
Slovenski gledališki igralec se je očetu Josipu, ki je bil brivski mojster, in materi Ani, po rodu Hrvatici iz Siska, rodil 27. marca 1883 v Ljubljani. V Ljubljani je v zadnjem desetletju 19. stoletja zaključil ljudsko šolo in verjetno dveletno trgovsko Mahrovo šolo, nato ga je oče poslal na trgovsko akademijo v Gradec. Po ljubljanskem potresu (1895) se je družina leta 1898 preselila v Sisak. Zaposlil se je kot uradnik v tamkajšnji Kreditni banki in se leta 1899 pridružil potujočim igralcem.
Pogoste selitve
Leta 1918 se je vrnil v Ljubljano, kjer je dobil angažma v obnovljenem Deželnem gledališču, Fran Govekar, ki je bil tedaj gledališki upravnik, pa ga je angažiral tudi za tajnika Slovenskega gledališkega konzorcija. Odličen je bil v vlogi tkalca Klopčiča v igri Williama Shakespeara Sen kresne noči (1920), predvsem pa kot lažni revizor Hlestakov v igri Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Revizor (1921), ki velja za njegovo življenjsko vlogo, v njej je še v poznih letih ohranjal mladostno svežino in okretnost.
Ko je vodstvo gledališča v Osijeku leta 1923 prevzel Pavel Golia, je Daneš odšel z njim in tam ostal do leta 1925. Naslednje leto je organiziral evropsko turnejo (Avstrija, Češkoslovaška, Nemčija, Francija) in ameriško gostovanje slovenskega tenorja Josipa Rijavca. Leta 1927 je odšel v Narodno gledališče v Mariboru, kjer je ostal do leta 1930. Tam je ustvaril svojo drugo življenjsko vlogo, vojaka Švejka v istoimenski igri Jaroslava Haška (1928). Igro je vse bolj prežemal z obogatitvijo njene primarno komične usmerjenosti z dramsko ekspresivnostjo in realistično-psihološkimi, ironičnimi in humanističnimi vsebinskimi nagnjenji. To je bilo posebej opazno v vlogah inteligentnega berača Flore Briga v igri Antona Leskovca Dva bregova (1928), Higginsa v igri Georgea Bernarda Shawa Pygmalion (1927) in Norčka v igri Williama Shakespeara Dvanajsta noč ali Kar hočete (1927).
Sezoni 1931/32 in 1932/33 je spet preživel v Ljubljani. Dolgo je veljal predvsem za komika, zato je bilo presenečenje, ko mu je Branko Gavella zaupal vlogo starega bonvivana in neustavljivega kramljača, osivelega sladostrastneža Fabriczyja Glembaja v igri Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi (1931). Požel je odlične kritike. Sezoni 1933 in 1934 je spet preživel v Mariboru, kjer je bil uspešen kot Tihonov v Nevihti Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega (1933) in ponovno kot Švejk (1933); s slednjo vlogo je doživel pravi igralski triumf.
Leta 1935 je za nekaj časa zapustil gledališče in prevzel zastopništvo podjetja Firestone. Kmalu pa je v Ljubljani ponovno igral v gledališču in hkrati delal kot knjigovodja kreditne banke. Med njegove najboljše uprizoritve v tistem času sodijo vloge Krištofa v igri Pesem s ceste Hansa Sassmanna in Paula Schureka (1936), Podkoljosina v Ženitvi Nikolaja Vasiljeviča Gogolja (1938) in Georgesa Dandina v Molièrovi igri George Dandin ali Prevarani soprog (1939).
Nazadnje je v Ljubljani zdržal celih deset let, v precej neprimernem času na pragu svojega šestdesetega leta pa je na začetku druge svetovne vojne spet odšel v Zagreb. Glavni razlog za njegov odhod iz Ljubljane bi utegnilo biti dejstvo, da je bil v sezoni 1940/41 še vedno samo pogodbeni član, zato se je počutil zapostavljenega. S slovesom od Ljubljane pa je bila njegova umetniška pot že skoraj končana. V Zagrebu je sicer še veliko nastopal, a je šlo za variacije njegovih nekdanjih stvaritev.
Med vojno je bil dejaven član odporniškega gibanja, leta 1947 pa se je formalno upokojil, vendar je občasno še vedno igral, tudi na odru Slovenskega doma; istega leta je odšel v gledališče v Subotico, kjer je kot gost nastopal eno leto. Začelo se je njegovo sodelovanje v filmu, jugoslovanskem in slovenskem, kjer je med drugim igral viničarja Belca v Svetu na Kajžarju (režija France Štiglic, 1952) in komodnega Dunajčana v Jari gospodi (režija Bojan Stupica, 1953).
Libreto za opero in knjiga spominov
Vsestranski Daneš je okoli leta 1935 napisal libreto za opero Čudež olimpijad, leta 1936 pa je izšla njegova knjiga spominov potujočega igralca Za vozom boginje Talije. Poleg tega je napisal nekaj uspelih veseloiger za Radio Ljubljana, med drugim burko SOS na kratkih valovih (1936) in veseloigri Mali oglasi (1936) ter Polet na luno (1937).
Daneš je bil med obema vojnama eden najpopularnejših slovenskih komičnih in karakternih igralcev, mojster toplega, a tudi pretresljivega humorja, s katerim je interpretiral nebogljene ali zapostavljene, obenem pa je bil izvrsten karakterni igralec. Kot sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov zapisala avtorja Dušan Moravec in Vasja Predan, je bil Josip Daneš mojster intimne komorne igre; žlahten komik, ki je znal s kar najbolj zresnjenim obrazom v občinstvu izvabiti smehljaj, smeh in krohot. Vendar igralec, ki je umrl 26. marca 1954 v Zagrebu, ni bil samo dobri vojak Švejk. Zlasti v Krleževi drami je prvi pri nas pod režijskim vodstvom Branka Gavelle izpričal tudi drugo, še žlahtnejšo plat svoje igralske narave.
