Šestnajst etap, šestnajst zgodb
Lanskega oktobra se je odprla ta daljinska pohodniška pot, ki obkroži malodane vse Julijske Alpe. Začne se v Kranjski Gori in prek Mojstrane nadaljuje do Jesenic, Bleda, Pokljuke in Bohinja, nato prek Vrha Bače vstopi na primorsko stran v Podbrdo in po slikoviti Baški grapi doseže Most na Soči. Od tam začne slediti Soči, ki jo spremlja vse do Bovca, od tam pa nadaljuje proti Logu pod Mangartom, Predelu, kjer vstopi v Italijo, ter mimo Rabeljskega jezera in Trbiža sklene krog v Kranjski Gori. Prednost krožne poti je, da lahko začnete s katero koli etapo, če se odločite opraviti pot v enem kosu, saj se vedno vrnete na svoje izhodišče. Juliana trail je razdeljena na etape, ki jih lahko opravite tudi po delih, združujete ali si jih razdelite še na manjše odseke. Tehnično gledano je nezahtevna in poteka po poteh, kolovozih in cestah, po dolinah, čez prelaze, planine, ob rekah, mimo vasi in večjih urbanih turističnih središč.
Nastala je kot sodelovanje celotne skupnosti Julijskih Alp, k projektu pa so snovalci poti vključili še italijanske kolege in tako je nastala nova, privlačna pot, kjer bodo pohodniki spoznali Julijske Alp drugače in drugačne, kot so jih morda doslej z obiskovanjem njenih najvišjih vrhov.
»Pri snovanju poti smo zelo zavestno rekli, da malce umikamo obisk iz samega centra Triglavskega narodnega parka na obrobje in s tem prispevamo k razbremenjevanju nekaterih območij. S tem projektom tudi prispevamo k podaljševanju sezone, saj je po Juliani prijetneje hoditi spomladi in jeseni kot poleti. Pot smo speljali tudi po krajih in območjih, ki turistično še niso tako razviti, zaradi česar pričakujemo, da se bodo zaradi Juliane začele pojavljati nove namestitvene zmogljivosti, kar pomeni lažji kruh za domačine,« pove Janko Humar, direktor Turizma Dolina Soče in eden od snovalcev poti na primorski strani Julijskih Alp.
Od uradnega odprtja oktobra lani se je nanjo podalo že nekaj ljudi in v teh dneh malodane ne mine dan, da ne bi domačini srečali kakšnega pohodnika, pred katerim je zavidanja vreden cilj, obhoditi Julijske Alpe. »Seveda nimamo števca in ne moremo vedeti, koliko ljudi se odpravi na Juliano,« odvrne Humar, »toda ko gre za ocene daljinske poti Alpe-Adria, za katero smo rezervacijski center, so te, da vsako leto prehodi našo dolino po njej 4000 ljudi. Pa vendar se jih samo 15 odstotkov odpravi na pot ob pomoči našega rezervacijskega centra, ostali gredo samostojno. Pričakujemo, da bo enako delovala Juliana.«
Vzemite si čas
V turistično-informacijskem centru v Kobaridu dobimo vse potrebne informacije za etapo, ki je pred nami. Zemljevid, avtobusni vozni red za povratek na izhodišče in, tako za rezervo, še telefonsko številko taksija. Kaj pa človek ve, kaj vse se mu lahko pripeti na poti? Kot pripomni pred tem Janko Humar, »želimo, da ljudje uživajo na poti, si vzamejo čas zanjo in ne le stečejo čeznjo«.
V duhu teh besed stopim na Juliano, se ležerno pomikam po Kobaridu, razmišljam, kam bi še skočila na kavo, za kateri vogal pomolila nos, dokler me vendarle ne prešine realno dognanje, da je že poldne, do Bovca pa nič manj kot 20 kilometrov in šest ur hoje, kot je predvideni čas hoje za etapo. Povsem drugače, kot če se usedeš v avtomobil in lahkotno pritisneš na plin ob odprtem oknu, drugače, ko zajahaš kolo in ob potu začutiš veter ali vsaj piš, ki se ovije okrog tvojega telesa.
Čeprav je Bovec s prvimi koraki resda najdlje, pa so občutki, da je tik za ovinkom, tistim pri Žagi seveda, kjer se dolina Soče prelomi in nadaljuje proti severu, zato je tudi moje obirajoče se obnašanje temu primerno. A potem se s približevanjem temu ovinku Bovec vse bolj oddaljuje. Obratno sorazmerno v resnici delujeta razdalja in občutek zanjo. Bliže smo cilju, dlje se zdi, dlje ko je cilj, bliže se zdi. Tudi tokrat se je ta »modrost« potrdila.
Ob Soči gor in dol
Pot od Kobarida do Bovca sledi ves čas Soči, in če do slapa Kozjak še srečamo nekaj ljudi, ostanemo po prečkanju potoka Kozjak malodane sami. Nekaj ljudi se hladi ob izlivu potoka v Sočo, toda močno šumenje reke zaduši njihove glasove in kričanje. Juliana je speljana po levem bregu Soče, ponekod ji pride tako blizu, da si le v treh korakih v njenem hladu, nato se strmo dvigne, da jo zaobjameš s pogledom kot ptič.
Na prvi taki strmini se naše poti prvič križajo z Majdo Rejec in njeno prijateljico iz Deskel. Tudi zanju je to prva etapa na Juliani. »Že lani sva brali o poti, zdela se nama je zanimiva in lepa pa sva se odločili, da jo bova prehodili celotno, a po etapah. Razgibana je in nikakor dolgočasna. Šumenje reke deluje pomirjajoče, Soča je balzam za dušo, tudi s svojo enkratno barvo. Pri nas v Desklah ni več takšna bistra hči planin, kot je tu. Toda vseeno, mi morja ne potrebujemo, imamo Sočo,« pojasni Majda in nato izda, da se bosta s prijateljico odpravili do slapu Boka, če pa jima bo čas dopuščal, bosta podaljšali etapo do Bovca. Domov se bosta vrnili z avtobusom. Izmenjamo še nekaj informacij in vljudnostnih fraz, ki so med pohodniki običajne, nato nadaljujemo hojo.
Spet malo gor, malo dol, skozi gozd, pa spet na plano in v gozd ves čas po Kobariški soteski, dokler se pod nami ne odpre veličasten tolmun Otona s svojo modrozeleno barvo. Tu je tudi edino z jeklenico zavarovano mesto, ki pa ni težavno, jeklenica služi bolj k dodatni varnosti zaradi spolzkih tal, ki nastanejo zaradi izvira. Na poti do Bovca se boste lahko dvakrat pošteno odžejali in napolnili steklenico z izvirsko vodo, prvič pri tolmunu Otona in drugič že veliko bliže Bovcu, na dolgi ravnici proti Logu Čezsoškemu.
Še pred tem dosežemo viseči most Prosja pred Trnovim, se znova navdušimo nad pogledom na Sočo in Krn v ozadju, dokler na drugem bregu Soče ne ujamemo stezice, ki pelje tik ob reki do kampa Trnovo, kajakaške proge in zgornjega trnovskega mostu. Tu postane dokončno jasno, da na poti Juliana res ne bomo hiteli. Zelena Soča, ki v globinah dobiva odtenke turkiza in modrine, nato pa spet čiste prosojnosti, preprosto premočno vabi, da bi drveli mimo. Na belih od vode zaobljenih kamnih, ki so kot jajčki, a vendar trdno zloženi drug na drugem, z nogami v mrzli vodi, ki ne dopušča polovičarstva, si je preprosto treba vzeti nekaj minut. Za počitek, malico, zase, razmislek, kar koli. Samo ne hitite, zaslišim od nekod besede Janka Humarja.
Tisti trenutek
Ko se čez zgornji trnovski most malodane ne zaletim v dva radovedna oslička – ne vem, kdo se bolj razveseli družbe, onadva ali jaz, ki se malce omotična od glasov Soče spet postavljam na noge, kmalu ponovno naletim na Majdo in njeno prijateljico. Presenečene, da se spet srečamo, razvozlamo uganko, kje smo prenehale stopati po istih sledeh. Po mostu Prosja ju je pot zanesla v vas Trnovo in nato do zgornjega mostu, medtem ko sem sama nadaljevala pot ob Soči. Ni bilo oznak, odvrneta, kar jima potrdim. To je tudi edino mesto na etapi, kjer je pohodnik v dvomih, kje nadaljevati. Toda za orientacijo naj služita možic in rumena lisa na kamnu, ob katerem vodi uhojena pot ves čas tik ob vodi.
Sočo pustimo pod sabo, naša pot se spremeni v kolovoz, kjer je čedalje manj različnih dražljajev, ki dvigujejo pozornost. Kot se navadno zgodi na daljinskih poteh, ki jih premagujemo etapo za etapo, dan za dnem, vedno napoči tisti trenutek, ko se človek prepusti melanholiji in toku misli, ki begajo vse od preteklosti do prihodnosti, od ljudi, ki jih srečuješ v življenju, od dogodkov, ki se dogajajo, vprašanj zakaj, idej… Ko zagledaš Kaninsko pogorje, zaslutiš, da je Bovec blizu, toda ravnica proti Logu Čezsoškemu se kar ne konča. Čeprav bi lahko vsak trenutek skočil v Sočo in se ohladil, se ti ne ljubi več. Pravzaprav je Bovec še zelo daleč, četudi kar naenkrat zreš v Boko na drugi strani doline, četudi so pred tabo že znana prodišča pred Čezsočo in zreš kaninskemu smučišču naravnost v oči. Pot od Loga Čezsoškega do Bovca poteka po asfaltirani cesti, kar je ob koncu etape morda res manj blagodejno za noge, se je pa zato mogoče še pred prihodom v Bovec dodobra spočiti in okrepčati v Čezsoči. Kako že? Uživati je treba na Juliani. Potem je tudi cilj bliže.
»Juliana ni le divjina, temveč pot, ki povezuje kraje in ljudi, ki ob njej živijo, kjer začutimo tudi utrinke kulturne dediščine,« reče Janko Humar. Tisti, ki zna videti vse te stvari, jo bo doživel v vsej njeni polnosti.
