Predstavljajmo si: Torino, 3. januarja 1889. Zunaj je mrzlo. Na Trgu Carla Alberta stoji kočija. Konj, utrujen in trmast, se noče premakniti. Kočijaž izgubi živce. Vzame bič in začne neusmiljeno udrihati po živali.
Iz množice plane moški z mogočnimi, košatimi brki, ki zakrivajo polovico njegovega obraza. Oči ima divje. Ne napade kočijaža. Vrže se h konju. Objame njegov debeli, potni vrat. Joče.
»Razumem te,« šepeta živali.
Nato se zgrudi na tlakovce.
Ko ga odnesejo nazaj v njegovo sobo, se nikoli več ne vrne k razumu. Človek, ki je svetu napovedal prihod Nadčloveka (Übermenscha), človek, ki je razglasil smrt boga, je končal kariero v objemu pretepene živali.
To je bil Friedrich Nietzsche.
Danes ga poznamo kot filozofa moči, volje in dinamita. Predstavljamo si ga kot neustrašnega bojevnika. Toda resnica zadene globoko v srce. Nietzsche je bil večino življenja bolan, skoraj slep, osamljen in globoko nesrečen človek, ki je pisal o moči ravno zato, ker je sam ni imel.
Dobrodošli v zgodbi o umu, ki je letel previsoko in strmoglavil najgloblje.
Filozofiranje s strelo
Nietzschejeva filozofija je kot strela. »Kar me ne ubije, me naredi močnejšega,« je njegov najbolj znan citat (ki ga danes napačno uporabljajo vsi, od fitnes trenerjev do pop zvezdnic). Trpljenje je videl kot del življenja. Mislil je, da lahko trpljenje – če le premoreš potrebno duhovno moč – predelaš in pretvoriš v višjo obliko moči. Gre za izziv, ne za biološko zagotovilo.
Toda če pogledamo njegov zdravstveni karton, je čudež, da je sploh preživel do 44. leta. Od otroštva so ga mučile neznosne migrene, ki so trajale po več dni. Zaradi njih je bruhal in ležal v temni sobi, nezmožen brati ali pisati. Bil je tako kratkoviden, da je bil praktično slep (danes bi rekli, da je imel dioptrijo –20). Imel je težave z želodcem.
Pri 24 letih je postal najmlajši profesor filologije v zgodovini Univerze v Baslu. Briljanten začetek. Toda pri 34 letih je moral odstopiti. Telo ga je izdalo. Postal je upokojenec z majhno pokojnino.
Začelo se je njegovo desetletno tavanje. Kot filozofski begunec je iskal podnebje, ki bi ublažilo njegove bolečine. Pozimi Nica v Franciji, poleti Sils Maria v švicarskih Alpah (to še ni bil čas pregrešno dragih turističnih središč). Živel je v majhnih, neogrevanih sobah. Jedel je sadje, prepečenec in čaj. Jemal je ogromne količine opija in tablet, da bi lahko zaspal.
In v teh trenutkih, ko je bolečina popustila, je pisal. Pisal je hitro, v aforizmih, ker mu oči niso dovoljevale dolgega gledanja v papir. Njegov slog – kratek, udaren, poetičen – ni bil estetska izbira, ampak nuja. Bil je tekma z naslednjim napadom migrene.
Usodna ženska
Če je Schopenhauer sovražil ženske, jih je Nietzsche idealiziral. Leta 1882 je v Rimu spoznal Lou Andreas-Salomé. Bila je 21-letna Rusinja, briljantna, svobodomiselna in preklemansko karizmatična. Nietzsche je bil očaran. Verjel je, da je našel edino osebo na svetu, ki ga intelektualno dohaja.
Skupaj s prijateljem Paulom Réejem so ustanovili sveto trojico. Potovali so, debatirali in sanjarili o intelektualni komuni. Nietzsche je bil zaljubljen. Dvakrat (nekateri pravijo trikrat) jo je zaprosil za roko. Lou ga je vsakič zavrnila. Želela je svobodo, ne zakona.
Najslavnejša podoba tega trikotnika je fotografija, ki so jo posneli v Luzernu. Lou sedi na majhnem vozičku in vihti bič, medtem ko sta Nietzsche in Rée vprežena kot konja. Nietzsche je to fotografijo organiziral sam. Morda kot šalo, morda kot nezavedno priznanje svoje podrejenosti.
Ko sta ga Lou in Rée na koncu zapustila in odšla skupaj v Berlin, je bil Nietzsche zlomljen. »Bolečina je premagala moje življenje,« je pisal. Počutil se je izdanega. Zatekel se je v Rapallo, v samoto, in v desetih dneh napisal prvi del Tako je govoril Zaratustra. Knjiga, ki slavi premagovanje samega sebe, je nastala iz dna obupa zavrnitve.
Sprehodi nad prepadom
Njegovo življenje v Sils Marii je bilo asketsko. Vsak dan je hodil do osem ur. Hodil je ob jezerih, skozi gozdove, plezal je na skale. Vedno sam. Domačini so ga klicali svetnik. Videli so ga, kako se pogovarja sam s seboj, krili z rokami in skače od navdušenja, ko je dobil novo idejo.
Tam, ob skali piramidaste oblike ob jezeru Silvaplana, ga je zadela njegova najtežja misel: večno vračanje. Kaj če bi se tvoje življenje – vsaka bolečina, vsaka solza, vsako veselje – ponavljalo v neskončnost? Natančno takšno, kot je, brez sprememb. Bi se vrgel na tla in preklel demona, ki ti je to povedal? Ali bi bil to najsrečnejši trenutek tvojega življenja?
Za Nietzscheja, človeka v stalnih bolečinah, je bila to ultimativna preizkušnja. Reči da življenju, tudi če je to življenje trpljenje. To je bil njegov amor fati, ljubezen do usode.
Pisma blaznosti
Proti koncu leta 1888 je njegovo vedenje postalo bizarno. V avtobiografiji Ecce Homo je poglavja naslovil denimo: Zakaj sem tako pameten ali Zakaj pišem tako dobre knjige. To ni bil več filozofski ego, ampak je bila manija.
Po incidentu s konjem v Torinu so ga prijatelji odpeljali v psihiatrično bolnišnico. Diagnoza? Progresivna paraliza. Terciarni sifilis. Ali je res imel sifilis (ki bi ga lahko staknil v bordelu v študentskih letih) ali pa je šlo za možganski tumor ali genetsko bolezen, je še danes stvar debat.
V dneh po zlomu je začel pisati Wahnbriefe, Pisma blaznosti. Pisala jih je roka, ki je izgubila stik z realnostjo, vendar je ohranila poetično moč.
Pisal je Cosimi Wagner (ženi Richarda Wagnerja): »Ariadna, ljubim te.«
Pisal je papežu in Bismarcku. Podpisoval se je kot Dioniz ali Križani.
V nekem pismu je zapisal: »Svet je preurejen … pravkar sem ustrelil vse antisemite.«
Nietzsche, človek, ki je leta iskal boga, da bi ga ubil, je na koncu verjel, da je bog sam.
Sestra zlobnica
Zadnjih 11 let življenja je bil Nietzsche rastlina. Ni govoril, ni prepoznal nikogar, včasih je tulil ali udarjal po klavirju s komolci. Zanj je skrbela njegova mati, po njeni smrti pa sestra, Elisabeth Förster-Nietzsche.
Elisabeth je zanimiv lik te zgodbe. Bila je poročena z znanim antisemitom Bernhardom Försterjem, s katerim je v Paragvaju poskušala ustanoviti čisto arijsko kolonijo Nueva Germania. Projekt je propadel, mož se je ubil, ona pa se je vrnila v Nemčijo, da bi prevzela skrb za brata.
Nietzsche je preziral antisemitizem. Preziral je nemški nacionalizem. Svojo sestro je klical maščevalna antisemitska gos. Toda zdaj, ko je bil nemočen, ga je Elisabeth po nekaterih navedbah spremenila v svojo lutko.
Uredila je arhiv v Weimarju. Brata, ki je bil samo še lupina, je oblekla v bele toge, mu pustila rasti ogromne brke in ga posedla na verando, da so ga obiskovalci lahko gledali kot nekakšnega tihega preroka. Prodajala je vstopnice za ogled norega filozofa.
Še huje, prevzela je njegove rokopise. Iz njegovih zapiskov je sestavila knjigo Volja do moči, pri čemer je izrezala vse, kar ji ni bilo všeč, in dodala svoje interpretacije. Nietzscheja je preoblikovala v protonacista. Hitler je kasneje obiskal njen arhiv in se fotografiral ob Nietzschejevem doprsnem kipu. Če bi Nietzsche to vedel, bi umrl še enkrat.
Medklic: nekatere novejše študije Elisabeth prikazujejo v bolj pozitivni luči in spremembe v njegovi filozofiji pripisujejo neposredno nacistom.
Smrt in tišina
Friedrich Nietzsche je umrl 25. avgusta 1900. Njegov um je umrl že deset let prej, na trgu v Torinu, ko je v trpljenju živali prepoznal vso bolečino sveta, ki je nobena filozofija ne more razložiti.
Kaj ostane? Ostanejo stavki, ki režejo kot britev. »Bog je mrtev! Bog ostaja mrtev! In mi smo ga ubili!« To ni bilo zmagoslavje ateista. To je bil krik obupa. Nietzsche je že takrat videl 20. stoletje – videl je vojne, videl je nihilizem, ki je sledil njegovi smrti, ko smo izgubili stare vrednote.
Poskušal nas je opozoriti. Poskušal je zgraditi most do Nadčloveka, do nekoga, ki bi bil dovolj močan, da bi prenesel svobodo. Toda most se je zrušil pod težo njegove lastne človeškosti. N
