Predstavljajte si Atene v 4. stoletju pred našim štetjem. To je bil Pariz antike. Mesto marmorja, demokracije in visokega intelekta. V Akademiji veliki Platon v svilenih oblačilih predava eliti o svetu idej in geometriji. V Liceju Aristotel sistematično razvršča vsa živa bitja tega sveta. Zrak diši po modrosti in dragih parfumih.
In potem … se odpravite na tržnico, agoro.
Tam, sredi umazanije, ostankov hrane in potepuških psov, stoji velik glinen sod (ki so mu rekli pitos), v kakršnem običajno shranjujejo vino ali olje. Toda v njem ni vina. V njem živi star umazan moški z razkuštrano brado, ki smrdi, pljuva na mimoidoče in se dere na bogataše.
To je Diogen iz Sinope.
Če bi danes živel v Ljubljani ali Parizu, bi ga verjetno aretirali v petih minutah in ga odpeljali na psihiatrijo. V Atenah pa so mu rekli modrec. Bil je filozof, ki ni napisal niti ene knjige, pa je kljub temu postal legenda. Bil je oče cinizma. In bil je človek, ki je umetnost, ki bi ji rekli »ne imeti ničesar in se ne sramovati ničesar«, prignal do ekstrema.
Dobrodošli v svetu filozofije, kjer se modrost ne skriva v knjigah, ampak v ugrizu.
Ponarejevalec denarja
Diogen ni bil rojen v revščini. Rojen je bil v Sinopi (na ozemlju današnje Turčije) kot sin bankirja, kakor bi temu rekli danes. Vendar je imel težavo: rad se je igral z denarjem. Dobesedno. Obtožili so ga uničevanja ali ponarejanja kovancev (praksa, ki je bila takrat zelo razširjena, in vprašanje je, ali ga take obrti nemara ni naučil kar oče sam).
Izgnan iz mesta je prispel v Atene kot begunec. Brez denarja, brez statusa, brez doma. Večina ljudi bi obupala. Diogen pa je v tem videl priložnost. Odločil se je za radikalen eksperiment. Vprašal se je, koliko zares potrebuje človek, da je srečen.
Njegov odgovor: nič.
Odvrgel je vse. Imel je zgolj plašč (ki ga je uporabljal tudi kot odejo), palico in torbo za hrano. Spal je pod stebriščem templja Kibele ali v svojem slavnem sodu.
Nekoč je opazoval otroka, ki je zajel vodo z dlanmi in pil iz vodnjaka. Diogen je takoj segel v svojo torbo, vzel svojo edino posodo – preprosto leseno skodelico – in jo vrgel ob tla.
»Otrok me je premagal v preprostosti!« je ob tem vzkliknil.
To anekdoto, kot mnoge druge o antičnih filozofih, je v svojem znamenitem delu Življenja in mnenja znamenitih filozofov zapisal Diogen Laert, Diogenes Laertius.
Platonov oskubljeni piščanec
Zapisal je tudi, da je bil njegov najljubši hobi zbadanje Platona. Z veseljem ga je jezil. Platon je bil vse, kar je Diogen preziral – bogat, abstrakten, teoretičen.
Najslavnejša anekdota v zgodovini filozofskega zbadanja se je zgodila, ko je Platon v Akademiji poskušal definirati, kaj je človek. Po dolgem razmisleku je prišel do definicije: »Človek je dvonožno živo bitje brez perja.«
Študenti so ploskali. Briljantno! Logično!
Naslednji dan je Diogen vdrl v Akademijo. V rokah je držal oskubljenega še živega petelina (piščanca). Vrgel ga je pred Platona in zakričal: »Poglejte! Tukaj je Platonov človek!«
Platon je bil ponižan. Tiho je moral svoji definiciji dodati: »... s širokimi nohti.«
Toda Diogen se ni ustavil pri intelektualnem zbadanju. Napadal je Platonov ego. Nekoč je Platon gostil banket v svoji hiši, polni dragih preprog. Diogen je vstopil z umazanimi nogami in začel tacati po preprogah. »Kaj delaš, Diogen?« so ga vprašali. »Teptam Platonov napuh,« je odvrnil. Platon, ki je ohranil mirno kri, mu je odgovoril: »Da, Diogen. Vendar ga teptaš z drugo vrsto napuha.«
Življenje kot pasje življenje
Toda vrnimo se k Diogenovemu bistvu. Zakaj so mu rekli, da je cinik? Beseda izvira iz grške besede kjon, kar pomeni pes.
Danes besedo cinik uporabljamo za nekoga, ki je sarkastičen in ne verjame v dobro ljudi. V antiki je to pomenilo nekaj drugega: živeti v skladu z naravo, kot žival, brez sramu in družbenih spon.
Diogen je ta vzdevek nosil kot medaljo. Ko so ga vprašali, zakaj je pes, je rekel: »Ker se prilizujem tistim, ki mi kaj dajo, lajam na tiste, ki mi ne dajo ničesar, in grizem tiste, ki so zlobni.«
Njegova filozofija je temeljila na parrhesii – svobodi govora, ki ne pozna meja. In na anaideii – brezsramnosti.
Verjel je, da je vse, kar je naravno, dobro. In če je naravno jesti, zakaj ne bi jedli sredi tržnice (kar je bilo v Atenah tabu)? Če je naravno opravljati potrebo, zakaj tega ne bi počeli javno?
In če je naravna spolna potreba …
Zgodovinarji so zabeležili trenutek, ko se je Diogen sredi belega dne na tržnici začel samozadovoljevati. Ljudje so bili zgroženi. Diogen pa jih je pogledal in mirno rekel: »Želim si le, da bi bilo tako preprosto pregnati lakoto – samo z drgnjenjem trebuha.« Vir te krasne anekdote je spet Diogen Laert, in sicer jo omenja v VI. knjigi.
To ni bil ekshibicionizem. To je bil filozofski performans. Diogen je ljudem nastavljal ogledalo: »Zgražate se nad mojim telesom, ne zgražate pa se nad politiki, ki kradejo, in vojnami, ki ubijajo?«
Svetilka sredi dneva
Diogen torej ni bil zgolj pasiven opazovalec neumnosti, pač pa je bil resnično mojster performansa. Njegove lekcije niso bile predavanja, bile so happeningi.
Nekega dne, ko je sonce v Atenah žgalo najmočneje in je bila svetloba neusmiljena, je Diogen prižgal oljenko (leščerbo). Z gorečim stenjem v roki se je začel prebijati skozi gosto množico na tržnici. Ljudem je svetil v obraze, jih premerjal od nog do glave in zmajeval z glavo.
Meščani so se mu smejali. »Diogen, si oslepel? Sonce sije, ti pa nosiš svetilko! Si izgubil razum?«
Diogen se ni zmenil za smeh. Nadaljeval je svoje iskanje, dokler se ni ustavil, dvignil svetilko visoko v zrak in z globokim prezirom oznanil: »Iščem Človeka.«
Množica je obmolknila. Okoli njega je bilo na stotine ljudi – trgovcev, vojakov, bogatašev, sužnjev. Toda Diogenova poanta je zarezala kot britev. Videl je mrgolenje teles, videl je »dvonožna bitja brez perja«, vendar nikjer ni videl človeka v moralnem smislu. Nikjer ni videl nekoga, ki bi bil pošten, resnicoljuben in svoboden od pretvarjanja.
Zanj je bila atenska družba trop zombijev, ki slepo sledijo denarju in moči. S svojo majhno, migotajočo svetilko je sredi belega dne razgalil temo njihovega duha. To je bila huda žalitev: »Vidim vas, vendar nikogar ni doma.«
»Umakni se mi s sonca«
Vrhunec njegovega življenja je bilo srečanje z najmočnejšim človekom na svetu. Aleksander Veliki je pravkar osvojil Grčijo. Bil je mlad, lep, bogat in vsemogočen. Ko je prišel v Korint (kjer je Diogen takrat živel), so se vsi filozofi in politiki zgrnili okoli njega, da bi mu čestitali.
Diogen ni prišel. Ležal je v predmestju Kraneion in se sončil.
Aleksander je bil zintrigiran. Odločil se je, da bo on obiskal njega. S svojim spremstvom je v sijočem oklepu prijahal do našega filozofa, ki je ležal v prahu. Aleksander je sestopil s konja in rekel:
»Jaz sem Aleksander, veliki kralj.«
Diogen je komaj odprl eno oko:
»Jaz pa sem Diogen, pes.«
Aleksander je bil navdušen nad njegovo drznostjo. Hotel je pokazati svojo velikodušnost. Vprašal ga je:
»Slišal sem o tvoji modrosti. Prosi me kar koli in izpolnil ti bom prošnjo.«
Svet je zadržal dih. Diogen bi lahko prosil za novo hišo, za zlato, za obnovo svoje domovine Sinopi. Lahko bi postal kraljevi svetovalec. Diogen pa se je zgolj malo privzdignil na komolcu, pogledal mogočnega kralja, ki mu je delal senco, in rekel: »Res lahko storiš nekaj. Umakni se mi s sonca.«
Vojaki so se začeli smejati. Kakšen norec! Zavrnil je darilo gospodarja sveta! Nekateri so prijeli za meče, da bi ga kaznovali zaradi nespoštovanja. Vendar jih je Aleksander ustavil. Bil je tiho. Občudoval je edinega človeka na svetu, ki ga ni mogel kupiti in se ga ni bal. Ko so odhajali, je rekel svojim možem:
»Resnično vam povem: Če ne bi bil Aleksander, bi želel biti Diogen.«
Zadrževanje diha
Celo Diogenova smrt je precej nenavadna, morda bi rekli zmedena in polna mitov. Menda je dočakal visoko starost (okoli 90 let). Ena zgodba pravi, da je umrl zaradi ugriza psa, s katerim si je delil hobotnico. Druga, bolj filozofska, pravi, da se je preprosto odločil, da ima dovolj, in zadrževal dih, dokler ni umrl. Najvišji, vrhunski, ultimativni nadzor nad telesom.
Njegovi someščani, ki so ga nekoč zasmehovali, so mu priredili veličasten pogreb. Na njegov grob so postavili steber in nanj kip psa iz parskega marmorja.
Kaj nas uči Diogen danes? V svetu, kjer smo obsedeni z videzom, imidžem, všečki na instagramu, novimi avtomobili in tem, »kaj si bodo pa mislili sosedje«, je Diogen osvežujoča klofuta.
Uči nas, da svoboda ni v tem, da lahko kupiš vse. Svoboda je v tem, da ne potrebuješ ničesar. In predvsem, da te ni strah biti to, kar si – tudi če to pomeni, da si pes, ki laja na kralje.
Toda Diogenova »norost« je bila javna, vesela in performativna.
