Leto 1978. V slabo osvetljeni sobi brez oken, globoko v drobovju zgradbe vojaške obveščevalne službe, leži moški na vojaški postelji. Njegovo ime je Joseph McMoneagle. Njegov srčni utrip je počasen, dihanje plitvo. Ob njem sedi častnik in mu tiho bere naključne številke: geografske koordinate. McMoneagle ni zaspal. Njegov um, kot trdi ameriška vojska, pravkar potuje tisoče kilometrov stran, čez oceane in železno zaveso, v strogo varovan hangar v Severodvinsku v Sovjetski zvezi. »Vidim... nekaj velikega,« zašepeta McMoneagle. »Dvojni trup. Kot velikanska podmornica. Večja je od vsega, kar imamo.« Častnik skrbno beleži. McMoneagle je pravkar opisal podmornico razreda tajfun – mesece preden so satelitski posnetki potrdili njen obstoj. To ni prizor iz znanstvenofantastičnega filma Stranger Things, ki je te dni tako priljubljen, pač pa je resnični dogodek. Takšna je bila namreč resničnost projekta Stargate, 20-milijonskega tajnega ameriškega programa, s katerim so Američani poskušali zmagati v hladni vojni — s pomočjo telepatije.
Danes se zdi smešno. Ideja, da bi resni generali v uniformah s štirimi zvezdicami sedeli v pisarnah in razpravljali o astralnih projekcijah, zveni kot scenarij za parodijo. Toda med letoma 1978 in 1995 je bila to smrtno resna zadeva.
Strah je močna motivacija. V 70. letih je ameriška obveščevalna služba CIA prejela zaskrbljujoča poročila: Sovjeti so vlagali milijone rubljev v psihotroniko – raziskave paranormalnega. Če bi Kremelj lahko telepatsko vohunil za Silicijevo dolino ali z mislimi onesposobil ameriške jedrske rakete, bi bile ZDA v nevarnosti. Nastala je psihična vrzel, kot so ji rekli. In Pentagon je moral odgovoriti.
Rojstvo gledanja na daljavo
Vse se je začelo v sončni Kaliforniji, na uglednem inštitutu Stanford Research Institute (SRI). Fizika, dr. Hal Puthoff in Russell Targ, sta začela izvajati poskuse z nenavadnim umetnikom iz New Yorka po imenu Ingo Swann.
Swann ni bil običajen medij s kristalno kroglo. Bil je intelektualec, ciničen in metodičen. Trdil je, da lahko svoj um pošlje na katerokoli lokacijo na Zemlji, če dobi njene koordinate. Temu je rekel »remote viewing« (RV) ali daljinsko gledanje oziroma gledanje na daljavo.
Za razliko od klasične jasnovidnosti, ki je pasivna, je bilo daljinsko gledanje aktivno. Swann je razvil protokole: gledalec (viewer) mora biti sproščen, dobiti mora tarčo (običajno v kuverti ali kot koordinate) in nato skicirati prve vtise, preden se vklopi analitični del možganov.
Rezultati so bili dovolj intrigantni, da je CIA odprla denarnico.
Primer Semipalatinsk
Eden prvih in najbolj osupljivih uspehov, ki je prepričal skeptične generale, se je zgodil leta prej. Glavni akter je bil Pat Price, upokojeni policijski komisar, ki se je pridružil programu na SRI. Bil je eden najboljših »gledalcev«.
Agenti CIE so Priceu dali koordinate tajnega sovjetskega jedrskega poligona v Semipalatinsku v današnjem Kazahstanu. Niso mu povedali, kaj je tam. Price je zaprl oči in začel govoriti.
Opisal je ogromno kroglo. In nato je opisal nekaj zelo specifičnega: »Vidim ogromen žerjav... premika se na tirnicah... ima štiri noge.« Narisal je skico.
Cia je bila zmedena. Satelitski posnetki so kazali gradbišče, toda žerjava niso videli. Price je vztrajal. Nekaj tednov kasneje so dobili nove, boljše fotografije. In tam je bil: masiven portalni žerjav, točno tak, kot ga je narisal Price.
Dr. Hal Puthoff se je kasneje spominjal tega trenutka: »Pat Price je opisal kroglo s premerom 18 metrov. Ko so jo kasneje izmerili na satelitskih posnetkih, je bila premera približno 17,6 metra. To je bila natančnost, ki je ni bilo mogoče ignorirati.«
Jimmy Carter in izgubljeno letalo
Najbolj odmevno potrditev programa s strani najvišjega državnega vrha je podal nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter. V intervjuju leta 1995 je potrdil, da je Bela hiša uporabila jasnovidce za reševanje resničnih kriz.
Zgodba sega v leto 1978. V Zairu (današnji DR Kongo) je strmoglavilo sovjetsko vohunsko letalo Tu-22, polno tajne opreme in kod. Američani in Sovjeti so tekmovali, kdo ga bo prvi našel v gostem pragozdu. Sateliti niso videli ničesar.
»Vedeli smo za letalo, ki je strmoglavilo v Srednjeafriški republiki,« je Carter povedal študentom v Atlanti. »Nismo ga mogli najti. Obrnili smo se na žensko v Kaliforniji, ki je trdila, da je jasnovidka. Padla je v trans in nam dala koordinate. Rekla je: 'Letalo je tam.'«
Carter je nadaljeval: »Tja smo poslali ljudi in letalo je bilo točno na kraju, kot je povedala. Niti blizu tistega mesta, kjer smo mi pred tem mislili, da je.«
Čeprav Carter ni imenoval te ženske (verjetno je šlo za Rosemary Smith ali pa je zamenjal spol gledalca), je njegovo priznanje dalo projektu legitimnost, ki je skeptiki niso mogli preprosto odpraviti.
General, ki je hotel hoditi skozi zidove
Stubblebine je bil... ekscentričen. Bil je prepričan, da lahko človeški um premaga fizične omejitve. Slavno (in neuspešno) je poskušal hoditi skozi zidove svoje pisarne. Verjel je, da je trdnost iluzija, če pa so atomi večinoma sestavljeni iz praznega prostora.
Pod njegovim poveljstvom so psihični vojaki, kot sta McMoneagle in Lyn Buchanan, iskali talce v Iranu, locirali polkovnika Gadafija pred bombardiranjem Libije in poskušali vdreti v računalnike s pomočjo uma.
Ta doba je navdihnila knjigo Jona Ronsona in kasneje film Možje, ki strmijo v koze (The Men Who Stare at Goats). Čeprav je film komedija, so bili poskusi, opisani v njem (na primer ubijanje hrčka ali koze z zlobnim pogledom), del resničnih, čeprav obrobnih eksperimentov znotraj vojske.
Poročilo in konec sanj
S koncem hladne vojne je paranoja popustila, proračuni so se skrčili in CIA (ki je prevzela program od vojske) je želela vedeti: ali to sploh deluje? Ali pa zgolj mečejo denar skozi okno za ljudi, ki »sanjajo budni«?
Leta 1995 je CIA naročila zunanjo revizijo pri neodvisnem inštitutu AIR (American Institutes for Research). Najeli so dva strokovnjaka: statističarko, dr. Jessico Utts (zagovornico) in psihologa, dr. Raya Hymana (znanega skeptika).
Njuna zaključka sta bila šokantno različna, toda hkrati usodna za projekt.
Dr. Jessica Utts je v svojem poročilu zapisala: »Uporaba statističnih standardov, ki veljajo za druge veje znanosti, kaže, da je psihično delovanje dokazano. Statistični rezultati so daleč onkraj tistega, kar bi pričakovali od naključja.« (Vir: AIR Report, 1995)
Toda Dr. Ray Hyman je kontriral: »Priznam, da so rezultati statistično pomembni in jih ne moremo pripisati naključju. Vendar to ne dokazuje paranormalnega. Lahko gre za napake v postopku ali subtilne namige.«
Ključna pa je bila operativna ocena CIE: »Podatki so preveč nejasni in nezanesljivi, da bi na njihovi podlagi sprožili vojaško akcijo.« Ne moreš bombardirati mesta samo zato, ker je nekdo v Marylandu narisal skico mostu.
Leta 1995 je CIA uradno ukinila projekt in deklasificirala 270.000 strani dokumentov. Javnost je prvič izvedela, da so njihovi davki dve desetletji plačevali za astralne popotnike.
Ali še vedno gledajo?
Uradno ZDA ne izvajajo več daljinskega gledanja. Joe McMoneagle, zdaj upokojen in nosilec odlikovanja Legije za zasluge (Legion of Merit) za svoje delo v enoti, še vedno trdi, da je metoda delovala v približno 15-20 odstotkov primerov – kar je v svetu obveščevalnih podatkov, kjer je večina informacij šum, zlata vredno.
»Vsakdo ima to sposobnost,« je McMoneagle dejal v svoji knjigi The Stargate Chronicles. »Vprašanje je samo, ali ste pripravljeni poslušati šepet intuicije, ki ga preglasi hrup vsakdana.«
Skeptiki pravijo, da je bil Stargate zgolj drag primer tako imenovane potrditvene pristranskosti – da so generali videli zadetke, ker so jih želeli videti, in ignorirali tisoče zgrešenih napovedi.
Toda zgodba o Patu Priceu in žerjavu ter Carterjevo priznanje ostajata. In v svetu, kjer tehnologija nadzora postaja vse bolj popolna, ostaja vznemirljiva (ali grozljiva) misel: morda najboljši vohun ni dron na nebu, ampak človek, ki sedi v naslanjaču, zapre oči in preprosto... pogleda.
