Osupljivo: vsa Slovenija se lahko skrije pred enim mestom

Indonezijska prestolnica, ki je bila leta 2018 šele 33. najbolj poseljeno mesto na svetu, je pravi magnet za prebivalce z otoka Java in širšega območja. Vsak dan se vanjo zgrinjajo nove in nove skupine ljudi, ki iščejo delo, življenjske priložnosti in boljše življenje. To glomazno človeško mravljišče raste hitreje, kot lahko asfaltirajo ceste, in mestne oblasti se neprestano soočajo z velikimi izzivi, kako ukrotiti neznansko gnečo, prometne zamaške, se spopasti z onesnaženjem, pogostimi poplavami …

Mesto, ki ga zaradi enostavnega imena dobro poznajo tudi slovenski reševalci križank, je srce 170-milijonskega Bangladeša – politično, gospodarsko, kulturno, socialno. Vstop v Dako je, kot bi te nekdo porinil v divji vrelec. Promet, ki z našega stališča nima nobene logike, zvoki rikš, neskončne ulice, živahne tržnice, slikovite barve. Vse več je mladih priseljencev z upanjem po dostojnem življenju, zato Daka raste izjemno hitro. Po izračunih strokovnjakih bo po naseljenosti kmalu prehitela Džakarto.

Japonska prestolnica je mešanica starodavne discipline in sodobnega neonskega kaosa, saj se templji in tradicionalne četrti prepletajo z nebotičniki in sodobnim urbanim dizajnom. V nasprotju z Džakarto ali Dako je v Tokiu promet organiziran zgledno in vse deluje kot dobro naoljen stroj. Saj veste, kaj pravijo: če vlak zamudi pol minute, odpustijo direktorja železnic. Čeprav se Japonska na splošno stara, ostaja Tokio magnet za mlade – študente, delavce, migrante, zato mesto živi, diha in se obnavlja.

To je mesto kontrastov: razkošni nebotičniki in park informacijske tehnologije nasproti zgodovinskih trdnjav, slumi tik ob prestižnih bogataških četrtih, hitri najsodobnejši avtomobili ob rikšah, starodavni bazarji nasproti modnih malih trgovinic. Newdelhijčani so mojstri preživetja v mestnem vrvežu, a saj kaj drugega jim niti ne preostane. Tako kot povsod tudi tu bliskovita rast prebivalstva prinaša težave, predvsem zaradi onesnaževanja, socialne neenakosti pa tudi slabe zdravstvene oskrbe.

Ko si prvič v Šanghaju, se ti zazdi, da si vstopil v nekakšen urbani znanstvenofantastični film, kjer vladajo neskončni nebotičniki in svetlobne kupole. Arhitektura je res futuristična, vlaki so hitri in vrhunsko organizirani. Pa vendar, ko zaviješ v staro ulico, ti zadišijo sveža juha, riževi žepki – vonj, ki te v trenutku vrne sto let v preteklost. Prepletajo se lokalne četrti z uličnim življenjem in moderne poslovne četrti, kjer kitajski milijarderji in delavci s podeželja sobivajo na istem betonu.