Kje se tragedija primeri, močno vpliva na to, kako se nanjo odzovemo. Sočutje je v tem smislu lahko celo globoko krivični. Če se monumentalna pomorska nesreča zgodi na severnem Atlantiku in s seboj na dno potegne življenja premožnih industrialcev v smokingih ter aristokratov, postane takojšen globalni mit, nesmrten in nenehno recikliran v popularni kulturi in Hollywoodu. Če pa se katastrofa zgodi v toplih, zvezdnatih nočeh tropske jugovzhodne Azije in pogoltne več kot štiri tisoč revnih potnikov – preprostih kmetov, študentov in delavcev na poti domov –, ostane zgolj statistična opazka. Takšna tragedija je hitro pozabljena, drobna in skoraj nepomembna novica na zadnjih straneh velikih zahodnih časopisov. To ni napaka v spominu, pač pa je ignoranca.
Filipini, ogromen arhipelag več kot tisočerih otokov, so po svoji geografski naravi absolutno odvisni od pomorskega prometa. Morje za to državo ni naravna ovira ali turistična atrakcija, temveč je njena hrbtenica, edina prava avtocesta, ki povezuje razdrobljeno nacijo.
Za milijone obubožanih Filipincev pa so drage letalske vozovnice vedno predstavljale nedosegljiv luksuz. Poceni, pogosto drastično prenatrpani in kronično slabo vzdrževani trajekti so absolutna nuja in edina logistična rešitev.
Revščina in korupcija
Bilo je leto 1987. Filipini so bili v izjemno krhkem in kaotičnem tranzicijskem obdobju neposredno po padcu dolgoletnega diktatorja Ferdinanda Marcosa. Država se je borila z globoko ukoreninjeno revščino, sistemsko politično korupcijo in razpadajočo transportno infrastrukturo. V tem okolju divjega kapitalizma je delovalo podjetje Sulpicio Lines, eden največjih in najvplivnejših ladjarjev v državi. Pod njihovo okrilje je sodila tudi ladja MV Doña Paz.
Ladja je bila zgrajena leta 1963 na Japonskem kot Himejuri Maru in je bila prvotno zasnovana za varen ter udoben prevoz 608 potnikov. Na Filipinih je bila dobesedno iznakažena in podvržena grobim predelavam, namenjenim izključno maksimizaciji dobička. Njeni prostori so bili pregrajeni, dodatne palube so bile nepremišljeno dozidane in na vsak razpoložljiv kvadratni meter so bili stlačeni zložljivi pogradi, s čimer so uradno kapaciteto na papirju umetno povečali na 1518 potnikov. Toda beseda »uradno« je imela v filipinskem pomorskem žargonu in praksi tistega časa zelo ohlapen, skorajda ciničen prizvok. Resničnost na pomolih je bila namreč povsem drugačna, narekovala pa jo je surova, nevidna roka ogromnega povpraševanja po poceni transportu.
V tej norišnici, kjer si vsak želi mesta na krovu, se je oblikoval sistem, ki so mu rekli colorum. To je povsem nezakonita praksa prodaje dodatnih vozovnic na črno, povsem mimo uradnih ladijskih manifestov in evidenc. Ko je Doña Paz tistega večera rezala mirne valove proti prestolnici, to ni bilo več transportno plovilo, temveč plavajoče, prenatrpano barakarsko naselje. Čeprav uradni, vloženi seznam potnikov pri oblasteh beleži slabih tisoč šeststo imen, je bila ladja v resnici z nepojmljivo maso človeških teles.
Ljudje so dobesedno povsod. Spali so na tleh vzdolž ozkih hodnikov, na umazanih stopnicah, na zunanjih izpostavljenih palubah, tesno stisnjeni drug ob drugega skupaj s skromno prtljago, domačimi živalmi in skrbno zavitimi božičnimi darili.
Več kot 4300 žrtev
Redki preživeli bodo kasneje na sodiščih pričali o neznosni, zadušljivi vročini podpalubja in o tem, kako je bilo fizično nemogoče prehoditi hodnik, ne da bi pri tem stopili na spečega človeka.
Današnje ocene, sestavljene na podlagi pogrešanih oseb, nakazujejo, da je bilo na ladji takrat več kot 4300 ljudi. Več kot štiri tisoč duš, stlačenih v zarjavelo kovinsko lupino, večinoma brez kakršnihkoli rešilnih jopičev. Tisti redki jopiči, ki so sploh bili na krovu, so bili varno zaklenjeni v omarah pod ključem posadke. To je bil ukrep ladjarja, da jih revni potniki ne bi morda ukradli za spomin.
Temna in topla noč se je torej takrat spustila nad ožino Tablas. Morje je bilo skoraj povsem mirno in kljub noči je bila vidljivost dobra.
Lomljenje jekla
Nekaj pred polnočjo se zgodije zgodilo. Medtem ko je večina potnikov na ladji Doña Paz trdno spala, se je zaslišal grozljiv, parajoč zvok lomljenja jekla. Naftni tanker se z vso silo zaletel neposredno v levi bok prepolnega potniškega trajekta. Trčenje sámo po sebi in z vidika fizikalnih sil morda še ne bi bilo usodno in ne bi potopilo orjaka, toda tisto, kar je sledilo takoj zatem, je nesrečo spremenilo v apokalipso. Iz raztrganega in prebitega trupa tankerja se je v hipu razlilo na tisoče litrov vnetljivega bencina, ki so ga iskre drgnjenja obeh kovinskih trupov eksplozivno vžgale.
Orjaška ognjena krogla se je dvignila v nebo in v nekaj sekundah popolnoma zajela krov obeh vpletenih ladij. Tisoče moških, žensk in otrok se je prebudilo v požar. Ozki hodniki, že tako povsem zamašeni z ljudmi in prtljago, so postali smrtne pasti.
Toda tisto, kar predstavlja najbolj grozljiv vidik te tragedije, je čakal tiste nesrečnike, ki jim je nekako uspelo priti do zunanjih palub v upanju na rešitev. Morje pod njimi namreč ni bilo odrešenje. Zaradi ogromnih količin razlitega bencina je tudi gladina oceana okoli ladje gorela v premeru več sto metrov. Potniki niso imeli nobene druge izbire, kot da so skočili naravnost v goreče morje. Tisti redki, ki so preživeli ta skok, so opisali grozo brez primere: v vodi so bili prisiljeni plavati čim globlje pod gladino in na površje po zrak priti zgolj za sekundo, iščoč majhne, redke žepe čistega zraka med visokimi plameni, preden so se znova potopili.
Da bi bila groza resnično popolna, sta nenadna svetloba na nočnem nebu in vonj po zažgani krvi v vodo hitro privabila še na stotine morskih psov, ki naravno patruljirajo v teh morskih tokovih.
Trajekt Doña Paz je pod gladino izginil v pičlih dveh urah, naftni tanker pa se je potopil kmalu za njim. Organizirane reševalne operacije v tistih ključnih trenutkih ni bilo. Ker obe plovili nista imeli ustreznih, delujočih radijskih zvez in nista oddali SOS-signala na nobeni frekvenci, so obalne pomorske oblasti za to nesrečo izveele šele osem ur kasneje.
Iz morja so potegnili zgolj šestindvajset (26) preživelih – štiriindvajset potnikov z ladje Doña Paz in samo dva člana posadke nelegalnega tankerja.
Vrh seznama
Z ocenjenim številom vseh mrtvih ta nesreča brez konkurence zaseda vrh seznama najhujših mirnodobnih pomorskih katastrof na planetu. Za kruto zgodovinsko primerjavo in perspektivo: ob zloglasnem potopu ladje RMS Titanic je umrlo okoli 1500 ljudi. Toda medtem ko je Titanic izzval mednarodno ogorčenje, povzročil tektonske premike v globalni pomorski zakonodaji in uvedel najstrožje varnostne predpise na svetu, je mrtva Doña Paz na Zahodu izzvala zgolj dvig obrvi, doma pa predvsem birokratsko prelaganje krivde in mučne, neskončne, več desetletij trajajoče sodne procese za drobiž.
Krivda za nesrečo je bila na koncu sodno pripisana skoraj izključno obubožanemu in neregistriranemu tankerju Vector in njegovi neustrezni, amaterski posadki. S tem pravnim manevrom so se vsi akterji uspešno izognili resni razpravi o tem, zakaj in kako je bilo mogoče, da je na rednem potniškem trajektu uradno prepoznanega podjetja plulo skoraj tri tisoč ljudi več od absolutne zakonske omejitve in zakaj so bili osnovni, z zakonom obvezni rešilni jopiči pred potniki skriti.
Družine tisočerih žrtev – večinoma revni in preprosti otoški ljudje, brez sredstev za dolgotrajno in drago sodno vojno – so se za pičle, sramotno nizke odškodnine po sodiščih vlekli vse do leta 2017.
