Alpsko smučanje je vsaj do pojava Alberta Tombe, ki izvira iz bogate meščanske družine in je silno užival v medijski pozornosti, veljalo za šport, v katerem so zmagovali bolj zadržani in tihi fantje, doma iz gorskih vasic, ki jim je bil sneg položen tako rekoč v zibko, precej manj vešči kot drvenja in vijuganja po snegu pa so bili nastopanja pred javnostjo in angleščine. Brazilec norveških korenin Lucas Pinheiro Braathen, ki je minuli mesec dosegel zgodovinsko prvo južnoameriško zmago v svetovnem pokalu, je s svojim odkritosrčnim in vpadljivim vedenjem nova izjema, ki ruši in postavlja na glavo prejšnje stereotipe, oblikovane po bolj hribovskih modelih, ko sta bila na primer Švicar Pirmin Zurbriggen in Avstrijec Hermann Maier.
Čisto poseben tip
O Lucasovi netipičnosti pričajo že njegovi številni hobiji. Je namreč velik ljubitelj mode in občasni modni oblikovalec, kar dokazuje s svojimi nenavadnimi opravami, med katerimi ne manjkajo široke vrečaste hlače in celo krila. Poleg tega je navdušen občudovalec umetnosti, zbiralec pohištva in didžej na številnih zabavah. Njegovo nenavadnost nič manj kot lakirani nohti razkriva izbor dejavnosti, ki jih poleg običajnega teka in kolesarjenja vključuje v poletne priprave: jadranje na deski, skakanje v vodo s pečin, joga …
»Treniram na enak način, kot živim. Da ostanem vrhunsko pripravljen in motiviran, se moram ukvarjati s čim bolj različnimi stvarmi. Poleti se družim s prijatelji, ki nimajo nič s smučanjem. Vsak dan, ki ga preživim na srfanju, drsanju ali razstavah, mi kasneje pomaga pri mojem športu,« pojasnjuje 25-letnik, ki bi rad prispeval k temu, da bi smučanje in smučarji veljali za bolj zanimive. »Morda bo moja odkritost opogumila tudi druge smučarje, da se bolj odprejo in ta šport naredijo bolj raznolik in barvit,« pravi mladenič, ki si je za svoj novi dom izbral Milano, mesto mode, daleč od avstrijskega Altenmarkta, kjer ima že od prej še eno prebivališče, ter še veliko dlje od Norveške, kjer je dom njegovega očeta, in Brazilije, kjer živi njegova mama. V življenju se je že več kot dvajsetkrat selil, tako zaradi ločitve staršev pri treh letih kot zaradi nomadskega življenja njegovega očeta, smučarskega učitelja in trenerja, zdaj pa se želi malce ustaliti.
»Obožujem vse v zvezi z Milanom. V življenju sem toliko potoval in še vedno veliko potujem. Zdaj želim prebivati tam, kjer se res počutim doma. Pa še na olimpijskih igrah bom imel nekaj prednosti, ker je to zdaj moj dom,« utemeljuje izbiro, h kateri je sicer prispevalo še to, da se v Milanu dobro počuti tudi njegova izbranka Isadora Cruz, brazilska igralka in manekenka, s katero sta junija objavila, da sta v zvezi.
Smučanja sprva mi maral
Braathena je oče, ki je še vedno njegov trener, že pri štirih letih postavil na smuči, a mu smučanje sprva ni bilo všeč. »Sovražil sem smučanje in našel kup razlogov, da sem se mu izognil. Govoril sem očetu, da mi to ni v krvi, saj sem Brazilec. Rekel sem mu, da so moje noge ustvarjene za plažo in ne za pancerje ter da bom na nizkih temperaturah zbolel,« se spominja Lucas, ki je po ločitvi staršev pri treh letih najprej živel pri mami, vsako leto pa prihajal tudi k očetu. Kot otroku mu je bil veliko bolj všeč nogomet, njegov vzornik pa je bil Ronaldinho. A pri osmih letih je opazoval trening mladih norveških smučarjev in si tudi sam zaželel trenirati. »V klubu sem takoj dobil prijatelje. Kasneje sem bil na poletnem treningu na ledeniku, kjer so bili Norvežani z različnih koncev države. Vsak je govoril kakšno čudno narečje in prvič se mi je zazdelo, da nisem več tujec. Prav zaradi tega sem se zaljubil v smučanje, ki je bolj individualen šport kot nogomet. Prej sem se ob vsaki selitvi skušal prilagajati in se zliti z okoljem, v katero sem prišel, ter sprejeti lokalno govorico, navade, hobije. Potem pa sem se zavedel, da sem lahko čisto svoj individualist, čeprav me je dolgo utesnjeval skandinavski način življenja, ki poudarja skromnost in enakost,« razlaga razmišljujoči mladenič, ki je kmalu začel dosegati uspehe.
Na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil srebro v superveleslalomu in bron v kombinaciji, prve točke pa že na prvem nastopu v svetovnem pokalu pri 18 letih. Leta 2020 je prvič zmagal na veleslalomu v Söldnu, do leta 2023 pa je dosegel še po dve zmagi v slalomu in veleslalomu ter še ducat uvrstitev na stopničke. A vmes je že nastopilo črno obdobje. Leta 2021 se je resneje poškodoval v Adelbodnu in že januarja končal sezono, potem pa je zavladala še epidemija covida. »To je bila najnižja točka v mojem življenju. Hotel sem vse pustiti, a mi je iz čustvene krize pomagalo druženje s skupino umetnikov, ki so se v nekdanjem hangarju ukvarjali z glasbo in modnimi kreacijami,« razkriva športnik, ki je tedaj ustvaril svojo prvo modno kolekcijo in začel delati tudi kot model pri reklamnih kampanjah. Zaradi tega je izbruhnil spor z norveško zvezo, saj je sodeloval v reklamni kampanji podjetja, ki je tekmec enega glavnih sponzorjev norveške reprezentance. Lucasa so denarno kaznovali in po njegovem mnenju z njim ravnali nespoštljivo, zato je pred začetkom nove sezone šokantno oznanil svoj umik iz smučanja.
Novi začetek
A že leto kasneje se je spet pojavil na uvodni tekmi sezone, le da tokrat v dresu brazilske reprezentance in z dodanim materinim priimkom. Že na prvi tekmi je osvojil četrto mesto (za tremi Norvežani) in ob prihodu v cilj prešerno odplesal sambo v pancerjih. V nadaljevanju lanske sezone je nanizal tri druga mesta (tudi v Kranjski Gori) in dve tretji, v letošnji pa je na slalomu v Leviju slavil tudi prvo zmago za Brazilijo. »Čudovito je bilo poslušati himno, ki sem jo tolikokrat slišal med nogometnimi tekmami, zaradi katerih sem se sploh začel ukvarjati s športom. Zdaj so mi jo zaigrali, ko sem predstavljal državo, v kateri sem vzljubil šport in ki me je oblikovala osebno in kot športnika. Popolni krog. Uresničujejo se mi sanje, saj lahko na največjih tekmovanjih predstavljam 200 milijonov Brazilcev,« ne skriva ponosa Braathen, ki pa ima še večje cilje.
»Presrečen bom, če bo moja zmaga za Brazilijo navdihnila še kakšnega otroka iz nesmučarskih držav, da se preizkusi v tem športu. Še naprej bom počel vse, kar najraje počnem, in ne bom dovolil, da me sistem utesnjuje. Morda se bo zgledoval po meni tudi pri izražanju lastnega mnenja. Svet športa je pogosto zelo konservativen, strog in in omejujoč. Če bom kakor koli pripomogel, da bo tekmovalno smučanje postalo bolj tolerantno, barvito in raznoliko, bom še srečnejši kot ob zmagah,« pravi brazilski Norvežan, ki je s svojimi nastopi in razmišljanji vsekakor poživil smučanje.
