Na straneh največjega slovenskega tedenskega časopisa so pred 30 leti naši novinarji ponujali marsikaj. Akcije in nagradne igre, članke o propadanju mariborskega Tama, o stavkah, o slabih rezultatih šoferskih kandidatov, o umoru 92-letnega dolenjskega kmeta, ki ga je ropar presenetil med ličkanjem, o Melu Gibsonu, o neznanih bitjih na meji med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo, da o šalah in kapah, ki jih je redno objavljal Tone Fornezzi - Tof, niti ne govorimo. Ali pa dajmo: »Kakšna je razlika med socialdemokratom Janezom Kocijančičem in socialdemokratom Janezom Janšo? Nobene. Oba bi za vsako ceno rada pozabila, da sta bila včasih v isti stranki.« Naj dodamo. Vmes, toliko še spremljamo politiko, je Janez Janša svojo socialdemokratsko stranko preimenoval v Slovensko demokratsko stranko in razlika med obema Janezoma je postala očitnejša.
Med vsemi temami v takratni izdaji Nedeljskega dnevnika se zdi takole s časovne razdalje še najbolj zanimiv pogovor ob kavi, ki ga je imel Ladislav Lesar s Tomažem Terčkom, za mnoge največjim in menda prvim slovenskim radijskim in televizijskim zvezdnikom, novinarjem in napovedovalcem. Tomaž Terček (1937–2001), ki je vodil najpomembnejše športne, kasneje pa tudi razvedrilne in notranjepolitične oddaje, je takoj na začetku poudaril, da če kaj, noče biti zvezdnik, in tudi naš novinar se je strinjal, da je zvezdništvo v času resničnostnih spektaklov zelo vprašljiv termin. Terček je spregovoril o svoji generaciji radijcev in televizijcev, ki so se takrat že poslavljali, in o tem, da praktično spremlja le še šport, ker v njem ni prave politike. No, nekaj stavkov je bilo tudi o njegovem velikem nastopu leta 1980, ko je Slovencem sporočil, da je umrl tovariš Tito. Po osamosvojitvi so mu očitali, da je bil preveč žalosten. »Tudi tisti, ki so takrat najbolj jokali,« se je spominjal Terček.
