Dolgo smo verjeli, da bomo naravo zaščitili preprosto tako, da na zemljevidu zarišemo meje in določena območja razglasimo za nacionalne parke ali naravne rezervate. Toda znanstveniki in naravovarstveniki po vsem svetu danes vse glasneje opozarjajo, da rešitev ni (več) tako preprosta in govorijo o »nevidni« krizi, za katero je odgovorna človeška infrastruktura. Kot kažejo obsežne analize ameriškega časnika The New York Times, smo namreč planet ljudje tako gosto prepredli z infrastrukturnimi projekti – cestami, ograjami, železnicami in mesti –, da smo divjim živalim dobesedno presekali njihove naravne selitvene poti. To pa v času hitrih in neizprosnih podnebnih sprememb predstavlja za živali smrtonosno past.
Iluzija varnih otokov sredi betona
Omenjeno tematiko je v svoji nedavno izdani in zelo odmevni knjigi Roam: Wild Animals and the Race to Repair Our Fractured World (Prosto gibanje: divje živali in tekma za popravilo našega razdrobljenega sveta) podrobno obdelala nagrajena znanstvena novinarka in raziskovalka Hillary Rosner. V knjigi omenja tudi koncept, ki ga stroka imenuje podnebna povezljivost.
Naravni rezervati, ki smo jih ustvarili, so pogosto le izolirani otoki sredi morja asfalta, kmetijskih površin in naselij. Ko se pod vplivom podnebnih sprememb ekosistemi hitro spreminjajo, ta zaščitena ozemlja za številne vrste ne ponujajo več dovolj hrane, ustreznih temperatur ali ustreznih pogojev za vzgojo mladičev. Živali se morajo seliti, običajno jih pot vodi v višje ležeče predele ali severnejše kraje. Vendar pa študije kažejo šokanten podatek, in sicer se divje živali v pokrajinah, ki si jih je podredil človek, premikajo bistveno manj kot nekoč. Razlog je enostaven: umakniti se ne morejo, ker so fizično ujete v in med različne infrastrukturne projekte.
Avtoceste, ograje in jezovi kot nepremostljivi zidovi
Ko pomislimo na izgubo habitata, običajno pomislimo na sečnjo gozdov ali požare. A ovire so pogosto veliko bolj vsakdanje. Ekologi opozarjajo na tri glavne infrastrukturne zapore. Prva so prometne žile. Avtoceste niso le vir hrupa in onesnaženja, temveč delujejo kot reke asfalta, ki jih mnoge živali, od dvoživk do velikih sesalcev, ne morejo prečkati, ne da bi pri tem tvegale smrt.
Druga so kmetijske in mejne ograje - na tisoče kilometrov žičnatih ograj, ki delijo pašnike ali državne meje, preprečuje sezonske migracije parkljarjev, ki nujno sledijo rasti sveže vegetacije. Tretja ovira so jezovi na rekah, ki prekinjajo tisočletne drstitvene poti rib, kar ne uničuje le ribjih populacij, temveč celotne prehranjevalne verige, vključno z medvedi in ujedami, ki so od teh rib odvisni.
Izolacija živalskih populacij pa prinaša še eno skrito nevarnost: genetsko osiromašenje. Ko so živali ujete na majhnem območju, prihaja do parjenja v sorodstvu, kar vodi v bolezni in postopen propad celotnih lokalnih populacij.
Potrebujemo korenito spremembo
Rosnerjeva ob predstavitvi svojih ugotovitev opozarja, da naš dosedanji, izključno inženirski pristop k upravljanju s prostorom zahteva takojšnjo spremembo miselnosti in predvsem veliko več empatije do drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet. »Naš pogled na svet je preveč osredotočen na človeka in to moramo nujno spremeniti. Poiskati moramo empatijo do drugih vrst in se naučiti videti svet skozi oči nečloveških bitij,« poudarja in dodaja ostro opozorilo: »Če se bomo še naprej obnašali, kot da smo edina vrsta na planetu, bo to postalo samouresničujoča se prerokba. To pa ni svet, v katerem bi si želeli ali sploh mogli živeti.«
Tudi naši medvedi in risi potrebujejo varne poti
Čeprav The New York Times piše o globalnem problemu, se z njim zelo dobro soočamo tudi v Sloveniji. Naša država velja za eno najbolj biotsko pestrih v Evropi in je dom pomembnim populacijam velikih zveri – rjavemu medvedu, volku in evrazijskemu risu. Vendar pa slovenski avtocestni križ, še posebej na odseku med Ljubljano in Primorsko ter proti Dolenjski, neusmiljeno seka njihove naravne koridorje.
Prav zato so domači in tuji strokovnjaki v preteklosti že opozarjali, da je za dolgoročno preživetje na primer slovenskega risa (ki je bil že večkrat na robu izumrtja zaradi parjenja v sorodstvu) ključnega pomena, da se mu omogoči varno prehajanje prostora in s tem stik z drugimi populacijami v Dinaridih in Alpah. Zeleni mostovi oziroma ekodukti, ki jih imamo v Sloveniji, so korak v pravo smer, a stroka opozarja, da jih potrebujemo še več.
Kljub resnosti situacije pa rešitve obstajajo, le politično voljo in finančna sredstva je treba preusmeriti. Ključ do preživetja vrst so namreč ekološki koridorji. To so strateško načrtovani in postavljeni varni prehodi, ki razdrobljeno naravo znova povežejo v celoto.
Od impresivnih, z gozdom zaraščenih nadvozov čez šestpasovne avtoceste, do podvozov za dvoživke, odstranjevanja nepotrebnih ograd na velikih posestvih in načrtne obnove naravnih rečnih bregov – vse to so ukrepi, ki delujejo. Gre za dobesedno tekmo s časom, v kateri moramo posamezne zaplate narave ponovno »zašiti« skupaj, še preden določene vrste za vedno izginejo. Njihov propad bi namreč neizogibno sprožil tudi zlom tistih ekosistemov, od katerih smo za čisto vodo, zrak in pridelavo hrane na koncu povsem odvisni – ljudje.
