Nad prostrano, neskončno sibirsko tajgo se je dvigalo sonce. Nenadoma pa je mirno jutro razpara modrikasta svetloba, svetlejša od sonca. Velikanska ognjena krogla je zdrvela čez nebo in nad porečjem reke Tunguska eksplodira s silo, ki bi lahko v hipu izbrisala Pariz, London oziroma Ljubljano skupaj s širšo okolico vred. Tla so se zatresla tako močno, da seizmografi izpisom ne verjamejo, udarni val pa je dvakrat obkroži planet. To je bilo 30. junija 1908. Ura je bila 7.17 zjutraj. Toda ko prvi raziskovalci leta kasneje končno dosegli središče eksplozije, jih je čakalo srhljivo presenečenje: 80 milijonov dreves je ležalo poravnanih v obliki velikanskega metulja, v središču pa – nič. Nobenega kraterja, niti malega koščka kovine, nobene sledi o morilcu z neba.
Tunguška eksplozija do danes ostaja največji zabeležen naravni »balistični« dogodek v zgodovini človeštva. Ocenjujejo, da je bila moč eksplozije med 10 in 15 megatonami TNT – kar je tisočkrat močneje od bombe v Hirošimi. Če bi se ta dogodek zgodil samo štiri ure kasneje, bi zaradi rotacije Zemlje namesto neposeljene tajge v pepel spremenil Sankt Peterburg.
Nebo se je razcepilo
Najbližje priče dogodka so bili nomadski Evenki in redki trgovci v oddaljenih naselbinah. S. Semenov, lokalni prebivalec v vasi Vanavara, ki je bila od središča eksplozije oddaljena 65 kilometrov, je podal eno najbolj znanih pričevanj: »Nenadoma se je nad Tungusko nebo razcepilo na dvoje in ogenj se je pojavil visoko nad gozdom. Vročina je bila tako močna, da je nisem mogel prenesti, kot da bi moja srajca gorela. Hotel sem jo strgati s sebe in zavreči. Nato se je nebo zaprlo in zaslišal se je močan pok, mene pa je vrglo nekaj metrov stran.« Te besede je 100 let po dogodku povzela Nasa v prispevku z naslovom The Tunguska Impact 100 Years Later.
Udarni val je bil tako silovit, da je razbil okna v mestih na razdalji več sto kilometrov, potniki na transsibirski železnici pa so mislili, da je vlak iztiril, saj so se tračnice pod njimi dobesedno zvijale.
Naslednjih nekaj noči so prebivalci celotne Evrazije opazovali nenavaden pojav. Nebo je bilo tako svetlo, da so ljudje v Londonu in Stockholmu opolnoči na prostem lahko brali časopise. Tudi v naših krajih je bilo precej bolj svetlo kot običajno. Toda to ni bil polarni siji, temveč visoki oblaki prahu in ledu, ki so odbijali sončno svetlobo z druge strani planeta.
Kljub globalnemu vplivu pa je Rusija takrat pokala po šivih. Revolucije, prva svetovna vojna in državljanska vojna so preprečile, da bi znanost raziskala Tungusko. Šele 13 let kasneje, leta 1921, se je na pot odpravil prvi človek z vizijo – Leonid Kulik.
Lovec na meteorite
Kulik, mineralog in pionir sovjetske meteoritike, je bil prepričan, da bo v Sibiriji našel velikansko maso železa, ki bi bila vredna milijone za sovjetsko industrijo. Ko je po nečloveških naporih leta 1927 končno dosegel območje, je ostal odprtih ust.
Vse okoli njega so bila drevesa podrta navzven, kot bi jih pokosil nevidni velikan. Toda v samem centru so še vedno stala. Bila so mrtva, brez vej in lubja, videti so bila kot velikanske telegrafske palice. To je bil dokaz, da je eksplozija prišla od zgoraj – vertikalni pritisk je drevesa pod njo le slekel, namesto da bi jih podrl.
Kulik je v svojem poročilu zapisal: »Rezultati preliminarnega pregleda so bili osupljivi. Na tisoče dreves je ležalo vzporedno, njihove korenine so kazale proti središču, vrhovi pa stran od njega. Toda tam, kjer bi moral biti krater, je bila zgolj močvirna ravnica.« (Besede so povzete po Planetary Science Institute, ki hrani nekatere dokumente Leonida Kulika.)
Ker Kulik nikoli ni našel kraterja, se je odprla pot najbolj divjim teorijam. V 20. stoletju so se zvrstili predlogi, ki so mejili na znanstveno fantastiko.
Nekateri fiziki so predlagali, da je v atmosfero vstopil košček antimaterije in ob stiku z materijo povzročil grozljivo razdejanje.
Leta 1973 je bila objavljena teorija, da je skozi Zemljo preletela miniaturna črna luknja, ki je vstopila v Sibiriji in izstopila v Atlantiku.
Najbolj priljubljena urbana legenda, zlasti v Rusiji, pa pravi, da je šlo za jedrsko eksplozijo nezemeljskega vesoljskega plovila, ki se je pokvarilo.
Vendar pa sodobna znanost ponuja bolj trezno, četudi nič manj srhljivo razlago. Zgodil naj bi se zračni izbruh (»airburst«).
Oblika metulja
Računalniške simulacije agencije Nasa in ruskih znanstvenikov kažejo, da je bil krivec verjetno kamnit asteroid s premerom med 50 in 100 metri. Ker je v atmosfero vstopil pod določenim kotom in s hitrostjo okoli 30 kilometrov na sekundo, je pritisk zraka pred njim postal tako velik, da je objekt dobesedno razneslo na višini med pet in 10 kilometri.
Toda Tunguska ni neka nepomembna preteklost. Na to nas je opomnil dogodek v Čeljabinsku leta 2013. Manjši asteroid, premera okoli 20 metrov, je eksplodiral nad mestom in ranil 1500 ljudi. Bil je le mali brat tunguškega predmeta.
Dr. David Morrison, Nasin strokovnjak za astrobiologijo, je nekoč dejal takole: »Tunguska je dogodek, ki se zgodi približno enkrat na tisoč let. Je edini dokaz, ki ga imamo o uničevalni moči asteroidov te velikosti v sodobnem času. Glede bodočnosti pa: ne gre za vprašanje 'če', ampak 'kdaj'.«
Spomini v tajgi
Danes je območje naravni rezervat. Gozd se je obnovil, mlada drevesa so prerasla padle velikane, ki počasi trohnijo v blatu. Toda ostaja naš kolektivni memento mori. Naš planet ni izoliran mehurček, temveč ena od mnogih tarč v kozmičnem strelišču.
Znanstveniki tako ocenjujejo, da nam je narava leta 1908 prizanesla, saj je udarila v prazno divjino. Naslednjič morda ne bomo imeli te sreče. In prav zato so oči znanstvenikov še vedno uprte v nebo – iščejo naslednjega fantomskega morilca, preden nam dokaže, da je nebo, ki nam daje življenje, lahko vir naše pogube.
Pridružite se nam tudi naslednjo nedeljo, ko bomo pisali naslednji veliki naravni nesreči.
