Pri plavanju si pomagajo z repom, podobnim veslu, po drevesih plezajo s kljukastimi kremplji in lovijo na kopnem – nilski varani, veliki plazilci, ki v dolžino dosežejo več kot dva metra, se širijo po južni Floridi. Vse več ljudi oblastem poroča, da nilske varane, ki praviloma živijo vzdolž afriške reke Nil in drugih delov celine, opažajo zlasti na Floridskem polotoku, kjer so se nilski varani udomačili v soseski v Cape Coralu.
Po podatkih digitalne platforme, namenjene spremljanju invazivnih vrst v Severni Ameriki, EDDMapS oziroma Early Detection & Distribution Mapping System so nilski varani danes že stalno prisotni v okrožjih Lee in Palm Beach, več opažanj pa so našteli tudi v okrožju Broward. V okrožju Lee so ljudje prijavili 1616 opažanj nilskega varana, sledijo okrožje Palm Beach z 299, Miami-Dade s 76 in Broward z 68.
Floridska komisija za ribe in prostoživeče živali (FWC) je nilskega varana uvrstila med invazivne vrste, ki lahko porušijo ravnovesje ekosistema na jugu Floride, in ga aprila 2021 dodala na seznam prepovedanih vrst na Floridi.
Glavni krivec današnjih težav je človek
Nilski varan – polvodni kuščar, ki lahko zraste do skoraj dveh metrov in ima ostre, britvici podobne kremplje – se na tem območju naseljuje že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, opozarjajo strokovnjaki za ekologijo.
Izvira iz delte reke Nil v podsaharski Afriki. Na Florido je prišel prek trgovine z eksotičnimi hišnimi ljubljenčki, bodisi zaradi namernih bodisi nenamernih izpustov v naravo, je za ABC News pojasnil Frank Mazzotti, profesor ekologije prostoživečih živali na Univerzi Floride.
»So zelo divji in zelo aktivni,« je dejal Mazzotti. »Kot hišni ljubljenčki sploh niso primerni. Nikoli se zares ne umirijo.« Zaradi njihovega temperamenta jih je tudi zelo težko ujeti. Mazzotti jih opisuje kot izjemno močne in zelo agresivne.
Če jih ljudje poskušajo prijeti ali se jih dotakniti, se plazilci branijo in lahko tudi ugriznejo. »Z njimi je zelo težko ravnati in zelo moraš paziti, da ne pobegnejo in da te ne ugriznejo.« Vlažno podnebje Floride tem kuščarjem zelo ustreza, pravi Mazzotti. »Njihove življenjske zahteve so tu izpolnjene. Podnebje jim popolnoma ustreza.«
Velikanski kuščarji niso izbirčni glede hrane, pravi Mazzotti. Opazili so jih, kako jedo rake, školjke, polže, termite, gosenice, hrošče, pajke, kobilice in čričke, ribe, žabe, krastače, kuščarje, želve, kače, mlade krokodile in druge plazilce, ptice in njihova jajca ter manjše sesalce. Plen lahko lovijo na površju, pod zemljo ali v drevesih. Nekateri raziskovalci so celo opazili, da jedo jajca iguan. »Res jim je vseeno, kaj pojedo,« pravi Mazzotti. Zaradi tako raznolike prehrane bi lahko ogrozili številne zaščitene vrste, med drugim morske želve, močvirske ptice, puščavske želve in ameriškega krokodila.
Varani so med invazivnimi vrstami, ki jih je treba zaradi vpliva na domače živali in ekosisteme prednostno odstranjevati, je za ABC News v elektronskem sporočilu pojasnila Lisa Thompson z oddelka za ohranjanje habitatov in vrst pri floridski komisiji za ribe in prostoživeče živali (FWC). Trenutni ukrepi upravljanja so osredotočeni na omejevanje že obstoječih populacij, preprečevanje nastajanja novih in redne preglede ter odstranjevanje živali.
Na zasebnih zemljiščih jih lahko usmrtijo
Na Floridi nilski varani niso zaščiteni, razen v okviru zakonov proti mučenju živali. Na zasebnih zemljiščih jih je z dovoljenjem lastnika dovoljeno humano usmrtiti, navaja FWC. Aprila 2021 je bila vrsta uvrščena na seznam prepovedanih tujerodnih vrst na Floridi, kar močno omejuje njihovo posedovanje: dovoljeno je le za raziskovalne, izobraževalne ali nadzorne namene.
Nilski varani so običajno olivno zeleni do črni. Na čeljusti in glavi imajo črte, po hrbtu pa rumenkaste črte v obliki črke V, ki se nadaljujejo v pasove. Najpogosteje jih je mogoče opaziti v vodi ali ob njej, kjer se sončijo na skalah ali vejah. Večinoma so aktivni podnevi, ponoči pa počivajo na vejah ali potopljeni v vodi. Ko temperature padejo, se umaknejo v rove, kjer ohranjajo toploto.
Čeprav za zdaj še ni dokazov, da bi že močno vplivali na ekosistem, je po besedah Mazzottija zelo pomembno, da njihovo populacijo nadzorujejo, preden povzročijo večjo škodo v že tako občutljivem okolju. »Ne smemo čakati, da invazivna vrsta pokaže svoj vpliv na ekosistem,« opozarja. »Če čakamo do takrat, je že prepozno.«
