Politična zgodovina, družbene norme in razmerja moči oblikujejo, kdaj, kako in komu se smehljamo, saj nasmeh ni zgolj biološka danost, temveč globoko zakoreninjena kulturna konstrukcija. V številnih zahodnih družbah nasmeh razumemo kot gesto, ki izraža dobro počutje in lepo vzgojo. Vendar raziskave kažejo, da nasmeh nima povsod istega komunikacijskega pomena; v nekaterih družbah lahko nosi negativne, včasih celo nevarne konotacije.
Čeprav je biološka sposobnost nasmeha skupna vsem ljudem, se pomen, ki ga pripisujemo tej kretnji, med kulturami drastično razlikuje. Na severu Evrope, na primer na Finskem ali Norveškem, lahko nasmeh brez konkretnega razloga deluje nenavadno ali celo sumljivo. Na Japonskem nasmeh pogosto prikriva zadrego ali stisko, na Tajskem pa poznajo številne vrste nasmehov, ki izražajo napetost ali nestrinjanje, pogosto ob pogledu v tla, saj je neposreden očesni stik med smehljanjem v nekaterih okoliščinah neprimeren. Ti primeri postavljajo pod vprašaj predstavo, da je nasmeh univerzalni jezik, ki povsod nosi enako sporočilo.
V Rusiji nasmeh znamenje korupcije, na Bližnjem vzhodu zaupanja
Pomen nasmeha je tesno povezan tudi s politično zgodovino določenega prostora. V Rusiji in drugih državah vzhodne Evrope korenine resnosti obraza segajo v čas sovjetske izkušnje, kjer je bila izraznost na javnih mestih pogosto regulirana in odsvetovana. Resnost in strogost sta veljali za kazalnika zanesljivosti in preudarnosti, medtem ko je neupravičen nasmeh v političnih ali javnih krogih pogosto veljal za znamenje površnosti, pomanjkanja verodostojnosti ali celo korupcije.
Poleg politične dimenzije nasmeh urejajo tudi družbene hierarhije. Raziskave kažejo, da nasmeh v mnogih poklicnih kontekstih ni spontano dejanje, temveč zahtevana izvedba v skladu z družbenimi pričakovanji. V patriarhalnih strukturah se nasmeh pogosto pričakuje od podrejenih skupin, zlasti žensk, kot znamenje pripravljenosti in ustrežljivosti. V tem primeru nasmeh ni svobodno dejanje, temveč del širšega čustvenega režima, ki narekuje, kako se moramo predstaviti svetu. Nasprotno je v družbah zahodne Afrike in Bližnjega vzhoda rezerviran le za družinske člane in zaupne odnose. V teh kulturah se naklonjenost raje izraža z držo in tonom glasu, medtem ko je nasmeh dragoceno in intimno znamenje zaupanja, ki ga ne gre razdajati po nepotrebnem.
Nasmeh pogosto napačno interpretiran
Globalno trženje in družbeni mediji so sicer prispevali k širjenju čustvenega modela, ki nasmeh povezuje s profesionalnostjo in pozitivnostjo, vseeno pa ta globalizacija izraznosti ni odpravila kulturnih razlik, temveč je ustvarila nove nesporazume. V mednarodnih poslovnih okoljih lahko Američani resnost dojemajo kot sovražnost, medtem ko lahko Evropejci ali Azijci pretirano smehljanje razumejo kot površinskost ali nespoštljivost.
Konec koncev sociologija medkulturne komunikacije opozarja na to, da je nasmeh morda prav tista kretnja, ki jo v mednarodnem okolju najpogosteje napačno interpretiramo, saj njegova univerzalnost obstaja le v naših pričakovanjih, ne pa tudi v resnični praksi.
